Žica miru

Precej paradoksalno je Pot miru v Posočju pristala na poskusnem seznamu Unescove svetovne dediščine v času, ko smo Slovenci na južno mejo postavili krvoločno žico, ko so Madžari že hermetično omejeni, ko mejo zapirajo Avstrijci in ko nadzor poostrujejo tudi italijanske oblasti. Idejo o složnosti evropskih narodov, ki so si v zgodovini brez prestanka skakali v lase, moramo sprejemati z veliko grenkobe. Ker imamo še enkrat več dokaz, da složnost kot norma sodobne človeške civilizacije ni možna že ob najmanjšem migrantskem valu, ki ne more biti nikakršna resna grožnja stari celini ne po številu prišlekov ne zaradi njihove veroizpovedi. Posiljevati in pobijati smo Evropejci znali od vekomaj.

Strah je sicer pričakovan in nikomur ne gre odrekati pravice do drugačnega mnenja. Treba je tudi priznati, da je težko imeti polna usta humanizma, če se migracijski tok ali nastanitveni centri pojavijo na našem dvorišču. A lahko v tem primeru najprej pobrskamo po spominu. Spomnili bi se namreč, da Slovenija že ima izkušnje tudi s takimi, ki so se v nasprotju s temi, ki tokrat v tranzitu bežijo pred vojno ali brezupom povojnega kaosa do »rešitve« nekje na severu, nastanili prav v Sloveniji. In to v času, ko Slovenci nismo imeli bistveno več od Bošnjakov. Tolmin jih je na območju nove industrijske cone gostil dolgo časa, na primer. Nikomur niso storili ničesar žalega, domačinom pa se ni bilo treba ničemur odreči. Nekateri so postali Tolminci in imajo tam danes družine.

Ko torej Unesco in s tem na simbolni ravni vso svetovno javnost posiljujemo o univerzalni vrednoti miru, ki jo je posoška izkušnja naplavila zaradi velike vojne, bi se morali ob tem gledati v ogledalo. Če v te vrednote ne verjamemo, lažemo Unescu in svetu. Predvsem pa samim sebi. Pot miru namreč niso zapuščina bunkerjev, strelski jarki in težki topovi, temveč dejansko ideja miru. Ideja o stanju dobrega duha, ki nas zaradi izkušenj kataklizmičnih vojn ne sili na okope takoj, ko današnji dan ni enak včerajšnji rutini.

Z žico se lahko zgolj samoomejimo, še najbolj v glavah. Z žico pada ideja Evropske unije in medčloveške solidarnosti, čeprav točno vemo, da je največ gorja povzročila prav politika etnično čistih držav. Priznani zgodovinar Christopher Clark, Avstralec, ki je največji Evropejec, je ob ogledu Posočja dejal: »Ta dolina je raj, ki ga je človeštvo za dobri dve leti spremenilo v pekel. Je najboljši primer, kaj se lahko zgodi tudi na enem od najlepših koščkov Evrope, če celina poklekne pod egoizmi nacionalnih držav. Tu prav Slovenci ne smete pozabiti, kako vas je moralo 100.000 v begunstvo znotraj monarhije in kako vas je bilo 12.000 raztresenih po italijanskem polotoku. Kljub naraščajočemu skepticizmu do Evropske unije je prav EU največji dosežek politične volje v človeški zgodovini. Morda res potrebujemo radikalne ukrepe, da rešimo Unijo pred kolapsom. Kar koli že to zahteva, se izplača.« Pustimo vrabca in iz bodeče žice rešimo goloba na strehi.