Tiskane izdaje
Stodvanajst kilometrov dolg zid, zrušen pred četrt stoletja, je samo najbolj razvpit primer. Živimo v čedalje bolj obzidanem svetu: 555 kilometrov zidu iz jekla, betona in bodečih žic na ameriško-mehiški meji; 2735 kilometrov peščenih in kamnitih ovir, najdaljša in najstarejša delujoča varnostna linija v razdeljeni puščavi med Marokom, Alžirijo in Mavretanijo; 4022 kilometrov žičnatih barier, četudi še ne docela zgrajenih, na meji med Indijo in sosednjim Bangladešem; 64 kilometrov pregrad in zapor med bogatimi in revnimi v brazilskem Sao Paolu, tamkajšnji Alphaville je največja, najbolj znana obzidana skupnost, zatočišče metropolitanske elite; 499 kilometrov zidu z bodečo žico na Zahodnem bregu, ki ga je Izrael začel gradil leta 2002, in za katerega Palestinci pravijo, da jim je vsilil de facto mejo; nova kopenska evropska meja, več kot 10-kilometrska ob reki Evros na grško-turški meji, ki jo je vlada v Atenah začela graditi pred dvema letoma, da bi zaustavila migrante iz »tretjega sveta«, zamašila »najšibkejšo« fronto EU in vstopno točko za priseljence; 99 posamičnih zidov, betonskih, jeklenih, železnih in žičnatih, v dolžini 48 kilometrov, ki v irskem Belfastu ločujejo protestantsko in katoliško skupnost; demilitarizirana pregrajena cona na 38. vzporedniku, na meji med Korejama, ki se razteza na 249 kilometrih in so jo začeli graditi leta 1953; 12-kilometrska bariera, ograjena in s premičnimi senzorji, v Melilli in Ceuti, med Marokom in špansko severnoafriško eksklavo, simbol trdnjave Evrope; in nenazadnje najnovejši zid, 4,8-kilometrov dolga betonska meja v Siriji, v Homsu, ki je po izbruhu državljanske vojne leta 2012 postal z mrežo zidov pregrajeno mesto.
Petindvajset let po padcu železne zavese je novodobnih zidov, kot jih niza Guardianova analiza, vse več. Ljudje so vedno gradili zidove, čeprav jim je usojeno, da se naposled zrušijo, so ti nastajali venomer znova. Imamo celo zgodovino različnih zidov: zidove Jeriha, kitajski zid, Hadrijanov zid na severni meji rimskega cesarstva; da bi zavaroval imperij, je cesar postavil ločnico med Rimljani in barbari. V drugi svetovni vojni je na francoski strani obstajala Maginotova linija in na nemški Siegfriedova. Oziroma kot pravi Zygmunt Bauman: tisoče let so ljudje razmišljali v stilu ograj, mislili so, da svoje kraljestvo lahko ogradijo od tujcev in se za zidom počutijo varne.
V zgodovini poznamo malo obdobij, ko je posel gradnje novih zidov tako zelo cvetel kot tačas, pravi Jon Hinley. Pred časom je spisal kratek, koncizen tekst o zidovih, ki ustvarjajo iluzijo varnosti. »V preteklega četrt stoletja je bilo zgrajenih več kot 9.500 kilometrov bodečih žic, betona, železa, kamenja, žičnatih mrež – vsega tega, kar lahko ljudem prepreči, da vstopijo in izstopijo.« Razlaga o zidovih, ki so zapuščina vojn v Afganistanu in Iraku ter dediščina arabske pomladi od Kaira do Alepa. Z barikadami štirideset let živi Nikozija na Cipru, z zidom se nista obzidala samo Izrael in Indija, temveč edina razdeljena članica EU.
Resnični veliki prelom se je zgodil 1989. Berlinski zid je bil zadnji, ki je padel. Noben zid, zgrajen potem, ni dosegel svojega namena.
