Tiskane izdaje
Gorenjska se v zadnjem obdobju ni kaj prida izkazala pri iskanju odgovorov na vprašanja, povezana z obravnavo in nastanitvijo beguncev. Če je nedavni shod pri Šenčurju mogoče razumeti kot podaljšek politike nekaterih parlamentarnih strank, ki iz človeške tragedije kujejo politične dobičke, je z vidika človečnosti povsem nerazumljivo nasprotovanje namestitvi šestih mladoletnih beguncev brez spremstva v kranjskem dijaškem domu.
Čeprav se morda komu zdi, da je bilo o teh dveh dogodkih povedano že vse, je treba ponovno opozoriti na odsotnost človečnosti, humanosti, solidarnosti in empatije velikega števila Slovencev do beguncev, ki svojih domov niso zapustili po lastni želji, ampak zato, ker so jim na glave (dobesedno) padale bombe.
Zgodovinarji tako že vlečejo nekatere vzporednice med sodobnostjo, ki jo živimo, in zgodovino, ki so jo pisali naši dedi in ki jo je sprva zaznamovala nestrpnost do drug(ačn)ih, torej do Judov. Kako se je takrat končalo, dobro vemo in nihče si ne želi, da bi se to ponovilo. A takšna opozorila danes prevečkrat in prerada izzvenijo v prazno in zdi se, da je mir, ki so ga po svetovnem masakru z več milijoni žrtvami dosanjali naši dedi, kot vrednota danes ne šteje veliko. Kot da se tudi mir da kupiti v najbližji trgovini.
Še bolj je zaskrbljujoče dejstvo, da so namestitvi nemočnih mladoletnih beguncev, ki so se v Sloveniji znašli brez spremstva staršev ali skrbnikov, nasprotovali učitelji in profesorji kranjske Gimnazije Franceta Prešerna. »Žive naj vsi narodi ...« je pred skoraj dvema stoletjema zapel pesnik. Danes učitelji, ki izobražujejo mladež in s tem posredno sooblikujejo našo skupno prihodnost, delujejo povsem drugače, kot je pel pesnik in kot pojemo na proslavah in ko (vsaj) mrmramo besedilo slovenske himne, ki jo to zimo po zaslugah naših športnikov lahko redno poslušamo. Na žalost si himne niti protestniki niti učitelji niso zapeli, da bi se spomnili na njeno sporočilo. Tudi mnogi izmed tistih, ki vzneseno vzklikajo ob zmagah Petra Prevca in mirno stojijo, ko v čast zmagovalca igrajo Zdravljico, pozabljajo, kaj je pesnik z njo (daljnovidno) sporočal: ne le Slovencem, ampak vsem ljudem sveta.
Ko smo Slovenci za himno izbrali Zdravljico, smo začrtali drugačno pot, kot je pot, po kateri hodimo danes. Njeno sporočilo je miroljubno in praktično nasprotno sporočilu francoske himne, Marseljeze, ki v refrenu, denimo, med drugim poziva:
»K orožju, državljani!
V bataljone!
Korakajmo, korakajmo!
Naj teče kri, namoči naša polja!«
Kranjska gimnazija Franceta Prešerna si imena našega največjega pesnika v svojem imenu ne zasluži. France Prešeren je bil daleč pred svojim časom, omenjeni učitelji pa so zdaj dokazali le to, da se bo treba še zelo potruditi, da bomo morda nekoč živeli to, kar je pel Prešeren. Najprej pa naj iz imena šole umaknejo Prešernovo ime. Takšne žalitve si ni zaslužil.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
