Življenje je lepo

Preveč se pehamo za stvarmi, ki v primerjavi z vrednostjo življenja ne pomenijo nič. Treba se je ustaviti, si vzeti čas ...

Objavljeno
16. marec 2015 11.00
imo/marelice
Diana Zajec, Zdravje
Diana Zajec, Zdravje
Življenje je lepo, o tem ni dvoma. Treba se je le ozreti okrog sebe, pa že lahko vsakdo med nami našteje kopico stvari, ki nam lepšajo vsakdanjik. Tistih preprostih, ne dragih, ampak nadvse dragocenih, prežetih z lepoto, izraženih z mislijo, s prijazno besedo, s stiskom roke, s pogledom, ki izraža razumevanje. Takšnih s skupnim imenovalcem, človečnostjo.

Žal pa vse stvari, ki človeka doletijo v življenju, niso idealne; nasprotno, nekatere izmed preizkušenj, ki mu na poti skozi življenje upočasnijo korak, ošibijo srce, preusmerijo tok misli, sprožijo neobvladljive procese, ki predstavljajo dobršen delček bivanjskega procesa, so le težko obvladljive, navidezno nepremagljive. Nekatere doletijo že v zgodnji mladosti.

Skorajda vse takšne turbulence, ki prej ali slej vplivajo na človeka, na njegovo počutje, psiho, lahko pa tudi na dogajanje v organizmu, ki vodi v nastanek bolezenskih procesov, je mogoče ublažiti, jih premagati in, preprosto, zmagati. Včasih, največkrat pravzaprav, pri iskanju te notranje moči pomaga že ljubezen bližnjih, ki je oziroma bi morala biti neizmerna in v tem smislu, čeprav metaforično, tudi vsemogočna. Pomaga pogovor. Strokovna pomoč. Pomaga tisto, kar je človeka postavilo na tako posebno mesto v sobivanju tako raznolikih si živih bitij, kot komunikativno osebo, ki v odnosih z drugimi ljudmi širi svoje znanje, védenje, svojo moč, svojo ljubezen.

Po drugi strani pa iz dneva v dan videvamo in doživljamo ogromno stvari, ki kličejo k spremembam. Med najbolj opaznimi v sodobni slovenski družbi, ki vidno nazaduje tudi v primerjavi z državami, s katerimi se včasih niti primerjati ne bi hoteli, ker bi nam bilo to pod častjo, je izguba razvojne vizije. Pod krinko gospodarske krize je v pretežni večini podjetij prišlo do razčlovečenja zaposlenih, do nedopustnih pritiskov in neslutenih posledic, ki se že kažejo v življenju slovenstva nasploh. Negotovost pri ohranitvi delovnega mesta, pogojevanje tega z vedno novimi delovnimi obremenitvami in s hkratnim zniževanjem plačila, z nikoli končanim delavnikom, vse to posredno »ustvarja« družine in otroke, oropane družbe, veselja, ljubezni, topline svojih bližnjih, preutrujenih zaradi nenehnega delovnega stresa.

Je kaj nenavadnega, da pri takih razmerah in razmerjih, še vedno zatajevanih in zanikovanih, ostanejo spregledani številni problemi, mnoge stiske? Da starši ne opazijo, da je njihov otrok zaradi medvrstniškega nasilja, verbalnega ali fizičnega, v hudi stiski poiskal samosvojo pot za rešitev, ki pa je, žal, le navidezna? V samopoškodovanju? Kaj narediti, če otrok trpi zaradi nasilja, med stenami domačega doma, a si o tem ne upa spregovoriti?

Odgovor je preprost, njegovo udejanjenje vse prej kot enostavno. Treba se je ustaviti. Se nehati pehati za stvarmi, ki v primerjavi z vrednostjo življenja ne pomenijo nič. Treba si je vzeti čas za človeka, za svoje bližnje, za prijatelje. Tako bomo lahko marsikomu pomagali, da bo ponovno ugotovil, da je življenje lepo.