Azija ženskega spola: Življenje je tako kratko …

Ko je Olivia S. Mitchell, profesorica poslovne ekonomije in javne politike iz Pensilvanije, na predavanju drug ob drugega postavila portret matere Albrechta Dürerja, ki ga je naslikal veliki umetnik, in fotografski posnetek Helen Mirren v bikiniju, slušateljem najprej ni bilo jasno, kaj jim želi povedati.

Tako Dürerjeva mati, ki je bila leta 1514 naslikana kot starka z uvelim obrazom in malce odsotnim pogledom, kot slovita igralka, porjavela in s ploskim trebuhom, ki so jo lani fotografirali na neki plaži, imata na risbi oziroma fotografiji – 63 let.

Profesorica je študente opomnila, da so danes osemdeseta leta »nova šestdeseta«, stoletniki pa so starostna skupina, ki se najhitreje povečuje. Ko so jo vprašali, ali bo v kratkem napočil čas, ko se bomo upokojevali pri stotih letih, saj utegnejo otroci, ki se rojevajo v teh dneh, živeti do stopetdesetega leta, je odgovorila pritrdilno.

»Zakaj pa ne?« je vprašala. Še več, zaradi usihanja starega načina socialne varnosti in s staranjem prebivalstva v vseh razvitejših državah bo to celo nujno. Vendar pa, je opozorila profesorica Mitchellova, bo to zahtevalo veliko več vlaganja v ohranjanje zdravja, duhovne svežine, novih kvalifikacij, pa tudi v negovanje prijateljstva in odnosov s sosedi. Delati do stotega leta zahteva drugačen pristop do življenja in staranja, do družbe in okolja. To pomeni, da se dejansko ne bi smeli sprostiti do zadnjega diha.

Ko je nedavno na Japonskem umrla Misao Okava, slab mesec po tem, ko je v domu za starostnike v Osaki praznovala svoj 117. rojstni dan, je naslov najstarejše prebivalke sveta prevzela Američanka iz Arkansasa Gertrude Weaver, ki bo 117. rojstni dan praznovala 4. julija.

Ni treba navajati, kaj vse sta Misao Okava in Gertrude Weaver videli na lastne oči, s katerimi sta spremljali dogajanja v treh stoletjih, in najbrž nima smisla primerjati njunih nasvetov za dolgo življenje. Japonka je svojo globoko starost pojasnjevala s sušijem in zdravim spancem, Američanka pa z vero v Boga in dobrimi deli za druge.

Nekateri zato, ker jedo malo zelenjave, drugi zato, ker pojedo veliko slanine, eni zato, ker so se vedno izogibali ljubezni, drugi zato, ker so bili vedno zaljubljeni, eni zato, ker nikoli niso pili alkohola, drugi zato, ker so si privoščili veliko kave – ni ga pravila, kako doživeti več kot sto let. A ne glede na to, ali je to zaradi hedonizma ali asketizma, zaradi zdrave hrane ali še bolj zdravega duha, je bilo Japoncev, starih več kot sto let, lani 67.000, do leta 2020 jih bo po zadnjih ocenah okoli 110.000, do leta 2030 se bo njihovo število povzpelo na 253.000, nato pa bo okoli leta 2051 doseglo vrhunec – 703.000.

Japonskim sledijo ameriški stoletniki, nato kitajski in brazilski ter francoski, italijanski in britanski. In če pospešeno zviševanje števila tistih, ki živijo še dolgo po stotem letu, povežemo z zniževanjem števila novo rojenih otrok, ni treba dosti računati, da ugotovimo, da bo upokojevanje po stotem letu sčasoma nekaj normalnega. Še zlasti med ženskami, ki praviloma živijo dlje kot moški, verjetno zato, pravijo znanstveniki, ki za to nimajo nobenega boljšega pojasnila, ker pogosto skrbijo za vnuke in pravnuke, tako da imajo dlje časa občutek, da ima njihovo življenje smisel.

Ko so jo na dan, ko je dopolnila 117 let, vprašali, kako se počuti v tej globoki starosti, je Misao Okava odgovorila, da je življenje kljub vsemu »tako kratko«. In ljubila ga je do zadnjega dne. To pa je tudi bistvo te zgodbe.