Življenje s Hitlerji

Za zlo že od nekdaj obstaja neskončno sinonimov in metafor, a zadnjega pol stoletja je za opise najstrašnejše hudobije in opominjanja na grozljive zločine zagotovo najbolj prikladen nekdanji nacistični vodja Adolf Hitler. Pri opisovanju zla se k njemu še posebno rada zateka politika. Tariq Ali v svoji znameniti knjigi Spopad fundamentalizmov, denimo, hudobno pravi, da so Hitlerjevo ime in njegovo filozofijo na Zahodu pogosto in nadvse radi uporabljali zlasti za pridobivanje javne podpore za svoje (nezakonite) vojne, a pri tem seveda vztrajno pozabljali, da je prav ta Zahod še v tridesetih letih (minulega stoletja) predlagal zavezništvo z njim. Proti boljševistični nevarnosti. Winston Churchill je bil, denimo, izjemno popustljiv do Hitlerja in Mussolinija in je dučejevo zmago leta 1922 pozdravil kot pomemben triumf v boju proti rdeči nevarnosti ...

Kdo vse so torej bili Hitlerji našega časa? Velika Britanija je med prvo naftno vojno v novejši zgodovini, med vojno za Suez leta 1956, egiptovskega voditelja Gamala Abdela Naserja, ki je nacionaliziral Sueški prekop, z neznosno lahkoto ožigosala za Hitlerja z Nila. A zmagal je seveda Naser, Britanci pa so s Sueza morali oditi z dolgim nosom.

Med zalivsko vojno leta 1991 in v vseh kasnejših vojaških operacijah zoper Irak so Američani in njihovi voljni zavezniki Hitlerjevo značko pripeli za klobuk iraškega voditelja Sadama Huseina. Toda ta je Hitler postal šele potem, ko je napačno razumel ameriška znamenja. Ves čas iraško-iranske vojne, v katero so ga pahnili prav Američani, misleč, da bo Bagdad z njihovo podporo zlomil ajatolo Homeinija v Teheranu, je bil nedotakljiv. In nedotakljiv je bil tudi, ko se je znašal nad disidenti in Kurdi, ki jih je pobijal z ameriškimi kemičnimi strupi. Zahod ga je takrat varoval kot punčico svojega (pokvarjenega) očesa.

Nekaj podobnega se je dogajalo tudi na Balkanu. Zadnji ameriški veleposlanik v Beogradu Warren Zimmermann je do konca vztrajal, da mora Jugoslavija ostati v enem kosu. In s tem seveda branil Miloševićevo politiko. Ko pa so v State Departmentu ugotovili, da je žrtev v vojnah na Balkanu vendarle preveč, je Slobodan Milošević končno le dobil znani vzdevek. Postal je jugoslovanski Hitler. A v tej zgodbi, v nasprotju z drugimi, z razlogom.

Zdaj je Hitler nenadoma spet v modi. Nekdanja ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton, ki resno razmišlja tudi o vstopu v Belo hišo, je vzporednice z njim našla v krimski zgodbi. Nekdanji firer je namreč v tridesetih letih govoril na las podobno kot zdajšnji ruski predsednik, je izjavila na univerzi v Los Angelesu. V Sudete – in druge konce Evrope – je rinil, kot je govoril, izključno zato, da bi branil interese tamkajšnje nemške manjšine. Podobno retoriko zdaj uporablja tudi Putin. V Gruzijo in Ukrajino je moral zato, da bi zaščitil tamkajšnje trpeče rusko prebivalstvo. Clintonova je kasneje seveda izjavila, da Putina ni primerjala s Hitlerjem in da je govorila samo o podobnih metodah obeh. Diplomacija ima pač svoja pravila, toda med vrsticami je bila vendarle zelo jasna. Kam namreč uvrstiti državnika, ki v Čečeniji pobije 200.000 ljudi, zatira opozicijo, likvidira kritične novinarje in s tanki prodira na tuja ozemlja? Klasično retorično vprašanje ...

A kot se rado zgodi, je nekdanja ameriška zunanja ministrica očitno pozabila, da so tudi njenega nekdanjega predsednika Georgea Busha ml. primerjali s Hitlerjem. Zaradi nezakonite vojne proti terorju, v kateri je Bela hiša z neznosno lahkoto poteptala mednarodno pravo, ustanavljala tajne zapore in koncentracijska taborišča, kot je tisto v Guantanamu.

Busha je za Hitlerja prva ožigosala Herta Däubler-Gmelin, nekdanja nemška pravosodna ministrica v vladi Gerharda Schröderja. To se je zgodilo leta 2002, le štiri dni pred parlamentarnimi volitvami, in ministrica, ki je slovela po ostrem jeziku, je bila seveda pri priči ob službo. Toda zanimivo je, da Busha s Hitlerjem niso zmerjali samo v Nemčiji. Z njim ga je junija 2004, dve leti za Schröderjevo ministrico, primerjal tudi ameriški zvezni sodnik Guido Calabresi. Trdil je, da se je Bush na oblast povzpel podobno kot nacisti. S pomočjo bogatih industrialcev, ki so v zameno za podporo zahtevali nižje davke, več državnih pomoči in zakonodajo, ki je zmanjševala pravice delavcev. To je seveda res. Nacistična zmaga v Nemčiji nikoli ne bi bila možna brez podpore velikega biznisa, ki je imel v prvih letih tretjega rajha izjemne koristi: dobički so s 6,6 milijarde mark leta 1933, denimo, poskočili na kar 15 milijard leta 1938.

Problem današnjega časa je, da ne politika in ne mediji mnogih stvari ne poimenujejo s pravimi imeni. Tudi Hitler sprva ni bil Hitler. Nihče ga ni hotel priznati za Hitlerja. In tudi ko je postal Hitler, so mnogi še vedno zapirali oči pred dejstvi in se delali, kakor da Auschwitz in druga grozodejstva niso njegovo delo. Današnji svet vojn in aneksij kaže, da je ta svet pravzaprav poln Hitlerjev. In ker živimo z njimi, bi bil čas, da jih za Hitlerje tudi razglasimo. In jim odločno stopimo na prste. Takoj. Kajti jutri bo za mnoge njihove žrtve morda že prepozno.