Življenje s takimi prijatelji

Kaj je dobro vprašanje teh volitev.
Objavljeno
19. maj 2018 06.00
Posodobljeno
18. maj 2018 14.00
Žrtev izraelskih ostrostrelcev. FOTO: Afp
Tudi če se želimo pogovarjati o slovenskih volitvah, ne moremo mimo predsednika evropskega sveta Donalda Tuska. »Kdo potrebuje sovražnike ob takih prijateljih« – to je bila brez dvoma izjava tedna, izrekel pa jo je v Sofiji pred vrhom EU-Zahodni Balkan. Tu je še ena, ki so jo dali evropski diplomati: »Države EU se ne bodo pogajale s pištolo na sencih.« In tu je vprašanje za Slovenijo, namreč, ali pri dominantnih strankah, kakršne imamo, in njihovem vplivu na slovensko demokracijo še potrebuje zunanjega sovražnika?


Kdo se roga svoji zgodovini


Severnokorejski vodja Kim Džong Un lahko da je tiran, samodržec, za nekatere nemara celo zločinec, toda ni neumen, in kako naj komunicira z Donaldom Trumpom, se je naučil od Moamerja el Gadafija, ki je na koncu pogajanj končal mrtev v cevi odtoka. Ta »mali raketarček«, kot ga je še davno poimenoval Trump, je dokaz Trumpove popolnoma napačne odločitve o ameriški prekinitvi jedrskega sporazuma z Iranom. Vsi pokazatelji govorijo v prid tezi, da se je Trump uklonil Izraelu in lobiju, ki spremlja Netanjahujevo politiko. Selitev ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem naj bi se zgodila v imenu dveh velikih vrednot: po eni naj bi tako šele prvič sploh stekel pravi mirovni proces na Bližnjem vzhodu, po drugi naj bi Izrael dobil potrdilo za »očitno resnico«, ki je ta, da Jeruzalem je in bo vedno pripadal Judom, izraelskemu ljudstvu in njegovi zgodovini, v kateri bi naj veljal za izvoljenega.

Problem te teze seveda je, da je povsem predmoderna in kolektivnim vrednotam podreja tako individualne vrednote kot vrednote drugih narodov. Obe predpostavki sta bili postavljeni pod velik vprašaj že na dan odprtja novega ameriškega veleposlaništva v Jeruzalemu. Okoli 60 z ostrostrelskim orožjem pobitih Palestincev je bilanca, ki se bo za vedno zapisala v register izraelskega zločina zoper temeljne človeške vrednote in nedotakljivost človeških življenj. Zato ni naključje, da je – razen ZDA, seveda – ob tem ostro protestiral ves demokratični svet in zahteval ne le preiskavo, temveč tudi roko pravice in kazen za storilce.

Pod črto dogajanja so se nakopičili dokazi, da je Trumpova politika »sožitja« na Bližnjem vzhodu pa tudi drugod po svetu povsem napačna in da tradicionalni politični svet hoče preurediti povsem na novo, ne ve pa, kaj naj bi to »novo« v resnici pomenilo. Ker se mu račun v nobenem primeru ne izide, si je za talca groženj izbral še EU, postavil pa je zelo jasno grožnjo: če bo katera evropska država po razglašenem embargu še trgovala z Iranom, se bo sama znašla na udaru sankcij. To pa je bilo preveč celo za Veliko Britanijo.


Desnica bi morala varovati begunce


Sporočilo evropskih diplomatov, namreč, da se ne bodo pogajali s pištolo na sencih, je bilo zelo jasno. Povsem jasno je EU obsodila tudi izraelski pokol ob zidu pri Gazi. Naenkrat je videti, da so pridobitve človeštva po skupni obsodbi grozot druge svetovne vojne postavljene na glavo. Tedaj, posebej pa po vzpostavitvi hladne vojne zaradi komunistične ekspanzije, si nihče ni mogel predstavljati, da bodo ZDA nekoč bolj del problema kot rešitve. V resnici je v tem še vedno nesporazum, bolj vezan na Donalda Trumpa, toda vzpon nacionalističnih desnic po vsem zahodnem svetu, ne nazadnje tudi brexit in naraščajoča nacionalistična in protibegunska ideologija srednjeevropskih pokomunističnih držav, kaže na to, da se je svet spremenil tudi mimo Donalda Trumpa.

Rečeno naravnost. Namesto da bi evropske desnice, vključno s slovensko, na bližnjevzhodne nacionaliste naslovile svojo kritiko in zaščitile begunce pred njimi, ob avtocestah gledamo reklamne plakate SDS, kako nas bo ta stranka zaščitila pred njihovimi žrtvami. Taka je Trumpova govorica, ki ji je ta trenutek zaradi lastne ekscentričnosti paradoksalno kos le Kim Džong Un.

Toda takšna ni govorica EU, ki za dostojno obravnavo beguncev namenja državam finančno pomoč. Splošno sporočilo vsega dogajanja je, da bomo ob takih političnih trendih v svojih lastnih domovinah kaj kmalu postali begunci vsi, ki ne bomo kapitalsko in politično »ustrezni«. Judovsko sporočilo varšavskega geta še vedno drži: ko so nacisti prišli pome, nihče ni niti opazil niti se temu uprl, kajti ko so prišli po mojega levega soseda, sem se obrnil v desno, ko so prišli po desnega, sem se obrnil v levo, in zdaj sem sam, prepuščen na milost in nemilost nacistom. V tem je pravzaprav uporabna zgodba o slovenski debati o begunstvu na plakatih političnih strank, če zanje načelni moralni razlogi nimajo zadostne teže. Zato se pri vprašanjih politične razprave o beguncih za potrebe državnozborskih volitev pravzaprav postavlja vprašanje, kdo je pravi sovražnik in kdo pravi prijatelj naroda in države.

Svetovni dogodki, ki jih ni mogoče ravnodušno obiti, razgaljajo naravo slovenske politične majhnosti prav pri temeljnih vrednotah človeštva, med katerimi bi morala biti na pomembnem mestu ta, da nihče ne bi smel kovati političnega kapitala z razpihovanjem strahov in sovraštva na račun življenjske stiske drugega človeka ali naroda.


Ko sledimo dobremu vprašanju


V luči te ugotovitve se slovenske volitve in predstavitve posameznih strank kažejo kot sito, ki na tej osnovi preseja stranke in posamezne politike. Trump je dokaz, v kakšnem viharju se konča sejanje vetra. Slovenija je država EU in ta zveza še vedno trdno stoji na načelih, ki jih zagovarja tudi OZN. Uvoz Orbánove protibegunske ideologije v naš prostor je nevaren zato, ker pomeni igranje z ognjem, ki na koncu požge vse, tudi tiste, ki ga podtikajo.

Precej jasno je, da danes niti medijska soočenja niti analitični teksti v direktnem govoru ne morejo prepričati prepričanih o nasprotnem od tega, o čemer so že prepričani. Ekonomija enostavnih (protibegunskih) strahov je tu posebej trdovratna. Civilizacijske učinke se dosega z razširjenim krogom debate, ki osvetljuje širše vidike družbenega dogajanja. Tudi s koncepti splošnega bralnega znanja in omike, ki naj bi nadvladali ideologijo, da šole potrebujemo le za podporo neposrednemu gospodarstvu in tovarniški proizvodnji. Toda tovrstno politično in družbeno kulturo je treba zasnovati, pripoznati in negovati kot temeljno nacionalno dobrino. V nasprotju s takimi željami imamo danes politično nadzorovano nacionalno televizijo, ki servisira dva dogovorjena politična »bloka« in katere uredniki morajo, da se jim ne bi zamerili, šteti minute, sekunde in kontekste pojavljanja članov privilegiranih strank. T. i. javni prostor je postal in za dolgo časa obstal predvsem bazar za politično trgovanje. In vendar politiki dominantnih strank, zlasti desnice, o tem, kako se jih zapostavlja v medijih, znajo naslavljati najbolj ogorčene kritike.

Največja poškodba, ki so jo civilizaciji prinesle rastoče nove desnice, je ta, da ob namerno izrečeni in razpihovani laži niti storilci niti opazovalci več ne zardijo. Eksaktna trditev z aktualnega političnega oglasa ob cestah, namreč, da vsak begunec državo stane natanko 1963 evrov na mesec, je velika laž, sestavljena iz serije malih laži, te pa sestavljene iz serije prirejenih resnic. Vse skupaj spominja na psihopatologijo in tudi v širšem, svetovnem kontekstu pravo vprašanje postaja tole: ali svetovno politiko obvladuje razum ali volja neracionalnih, nemara celo patoloških ljudi? Vsekakor se vprašanje hudih narcisističnih poškodb na račun doktrine racionalne politike postavlja pri Trumpu. Tudi v Sloveniji kaže postavljati vprašanja v tej liniji.

Kar skrbi, pa ni le to, temveč dejstvo, da se v pohodu slovenske desnice, ki že nekaj časa več ne simbolizira politične pomladi, temveč zaton evropskih vrednot, povečuje razkorak med to moderno racionalno vodeno državo in predmodernimi atavističnimi modeli. V resnici taka ugotovitev ne pomeni promocije levice, kajti ta je v Sloveniji operativno zelo šibka, čeprav ima socialne koncepte. Tudi ne gre za krepitev koncepta SMC, ki je moderen, vendar po vsebini vseeno pomeni odhajanje v smer desnice. Dejansko gre za bojazen pred »orbanizacijo« Slovenije, pred njenim moralnim opustošenjem in pred iracionalnostjo, ki nikoli ni poljubna, temveč vedno pušča katastrofalne posledice.

Seveda ostaja v veljavi mnenje, da je vsako apokaliptično strašenje ob političnih volitvah pravzaprav neprimerno, še posebej ker so resne politične alternative nejasne, meglene in neprepričljive. Toda v kontekstu svetovnih nesorazmerij, ki se vzpostavljajo, je vseeno tudi v Sloveniji treba prevzeti svoj del odgovornosti. Tu je seveda še ključno vprašanje: Koga torej voliti na prihajajočih volitvah? Odgovor: To je dobro vprašanje.