Žižek in Golobič: plesala sta vsako poletje

Prejšnjo soboto je Slavoj Žižek v Londonu pred skoraj dva tisoč ljudmi – ki so plačali 25 funtov za vstopnico – rekel Julianu Assangeu: “Najprej vas nisem imel za idiota, ker sem bil vljuden. Zdaj pa vidim, da res niste idiot.”

Glede Gregorja Golobiča pa bi Žižka lahko parafrazirali takole: “Leta 2003 sem te v New Yorkerju razglasil za bodočega slovenskega Stalina, ker sem tvoj prijatelj. Zdaj pa vidim, da si res.”

Stranka Zares je s svojimi on-off manevri zadnjih nekaj mesecev veselo kradla headline. Po izstopu iz vlade in koalicije pa se je umaknila v začasni – ali morda celo trajnejši – politični pokoj in se vrnila k svojemu tradicionalnemu civilnodružbenemu hobiju: intelektualiziranju. Tega je meni nič, tebi nič pobrala od LDS. Upravičeno. Navsezadnje to izvira še iz dobrih, starih časov konec osemdesetih.

Pri tem pa ji seveda asistira Slavoj Žižek.

Sam bi bil čisto zadovoljen, če bi zaresovci nehali biti politična stranka – ne sami od sebe, seveda: če se jim recimo ne bi uspelo uvrstiti v parlament –, Gregor Golobič pa bi začel moderirati kulturne ali debatne prireditve, pisati bloge in kolumne in se nasploh posvečati opazovanju in komentiranju politike, namesto da se je aktivno udeležuje. Z uredniškega stališča je on nedvomno človek, ki bi se ga dalo reformirati – ali tako rekoč editirati – v objavljivega in branega avtorja.

Žižek pa je po drugi strani neulovljiv kulturni in socialni fenomen, ki mu ni para niti v svetu, kaj šele v njegovi domovini. Njegova obešenjaška in obenem frivolna ter neredko cinična provokativnost je samo površina. V resnici pa je globoko pameten, resen in že kar moralen človek. Kar pri njem najbolj cenim, je to, da je rehabilitiral (navidezno) neresnost – beri: humor, asociativnost, kontroverznost – pri obravnavi zelo resnih vprašanj.

To zlasti v Sloveniji velja za nekaj problematičnega: kdor ni zatežena, politično ambiciozna, če že ne oportunistična in državotvorna siva miš s kravato, ga ne marajo, ne velja za kredibilnega, ne more biti mnenjski voditelj, niti ga ne pripustijo v bližino politične ali kakršnekoli druge elite.

Zahvaljujoč prijateljstvu z Golobičem je Žižek strankarsko opredeljen. Kljub temu pa je res, da so njegova stališča v glavnem originalna, če že ne povsem neodvisna. Tako je pred časom nekajkrat zavzel stališča o Hudi jami in Titu in Ertlu, ki so bila diametralno nasprotna stališčem preostanka levice – ki tvori njegovo bazo fanov, on pa njej hvaležno referenco. Še večja Žižkova predrznost je, da po novem ostro kritizira Janeza Drnovška, nekdanjega predsednika LDS ter vlade in države, ga opisuje kot “tehnokrata” in ga dolži za “uvedbo brezidejnega oportunizma”.

Četrtkovo soočenje med Žižkom in Golobičem v Kinodvoru – ki ga je moderiral stari prijatelj Pelko, državni sekretar zdaj že nekdanje ministrice Širca – je bilo glede na udeležence v tem smislu videti kot predvolilni shod Zaresa ali zdaj že neobstoječega koalicijskega trojčka. Še več! Bilo je videti tudi kot kakšna proslava, ki se je nasprotna politična opcija za nič na svetu ne bi hotela udeležiti že iz principa.

Desničarji pa seveda niso edini, ki se ne bi – ali se niso – hoteli udeležiti Žižkovega nastopa. Med take sodijo tudi njegovi tako rekoč somišljeniki, ki imajo pomisleke zaradi njegovega zvezdniškega statusa oziroma zaradi dejstva, da je pač tako popularen, da ga radi poslušajo tudi tisti, ki sicer ne bi nikoli v življenju prisluhnili intelektualni ali kaj šele filozofski debati.

Tako smo na dan Žižkovega soočenja z Gregorjem Golobičem v Delu brali prikupno prismojen blog, v katerem je avtorica razlagala o svojih moralnih dilemah – pazite: moralnih, ne intelektualnih! –, ali naj gre na predavanje v Kinodvor ali ne. Njen argument proti obisku je bil (taisti, zgoraj omenjeni) zapis v Guardianu, v katerem je avtor opisoval horde obiskovalcev, ki so se prejšnjo soboto v Londonu z iPhoni valile na debatni duel Žižek : Assange in z GPS appsi iskale lokacijo in potem ob vsaki mojstrovi verbalni ekshibiciji navdušeno in naučeno ploskale. Ko se je skoraj proti svojim prepričanjem že odločila, da vendarle gre, pa jo je v zadnjem trenutku od tega odvrnilo benigno vprašanje nekega petnajstega potencialnega udeleženca: ali je Kinodvor klimatiziran?

Glede na to, da je bil v četrtek v Kinodvoru najbolj prešvican prav sam Žižek – in ja, prostor je klimatiziran! – je ta argument izpadel še tem bolj smešen.

Žižek je ta hip ultimativni – in vsaj v Sloveniji tudi edini – dokaz, da pravemu intelektualcu ni mar za strankarske delitve. Žižka si je sicer nemogoče predstavljati na debatni prireditvi, ki bi jo organizirala SDS. Še bolj nepredstavljivo je, da bi njegov sogovornik bil recimo Branko Grims. A dejstvo je, da je bila njegova udeležba na Zaresovi strankarski prireditvi – kar je to v četrtek nedvomno bilo – podobno nepomembno, četudi posrečeno naključje kot to, da je Zares svojemu logotipu (beli črki Z na oranžni podlagi) za to priložnost dodal kljukico.

Pred leti je bila popularna ta domnevna dihotomija med intelektualci in razumniki: med prve so po novem spadali tisti, ki so to vedno bili ali so to bili vsaj po definiciji, kakršna je veljala že od nekdaj (ali od Zolajeve afere Dreyfuss); drugi pa so bili (samo)definirani naknadno in po sili razmer, ko je – domnevam – nekdo slučajno in morda iz golega jezikovnega purizma uvedel poslovenjeno različico mednarodno uveljavljenega izraza.

Po teh dveh izrazih sta posegli tako levica kot desnica: prvi so si rezervirali oznako intelektualec zase in začeli kot razumnike označevati tiste, ki jim niso pasali v kalup zanje značilnega ekskluzivizma; drugi pa so s stisnjenimi zobmi sprejeli igro in se z oznako razumnik poskušali redefinirati kot nekdo, ki je drugačen.

Na zunaj je videti, kot da si je levica Žižka prisvojila, desnica pa ga ne mara. To je res samo deloma. Natančnješi opis problema bi bil ta, da ga levica ne razume dobro, desnica pa ga noče razumeti. Za vse vpletene je že dovolj, da Žižek recimo subvertira Janšo s pripombo, da ne rabimo več domovine, temveč več države – in že mu ves kino zaploska –, ali pa straši s svojimi navidez norimi komunističnimi idejami.

Ne eni ne drugi pa ne sprevidijo, da jih samo provocira in da ima v bistvu enim in drugim marsikaj povedati. Dejanske politične implikacije Žižkovega angažmaja so sporadična in poljubna dejstva, ki z resnično vsebino njegovih knjig in predavanj nimajo kaj dosti več zveze kot to, ali njegovi fani uporablajo iPhone in ali je prostor, kjer nastopa, klimatiziran.