Zlo poraja zlo

Na družabnih omrežjih mrgoli žaljivk, bohotijo se tudi teorije zarot. Nič nenavadnega, vsega hudega smo že vajeni. Ko je človeku hudo, nemoč prelije v humor. Eden duhovitejših zapisov tedna pravi: V bistvu je Trump to, kar bi se zgodilo, če bi se spletni komentarji učlovečili in kandidirali za predsednika.

Toda smeh mine, ko žaljivke začnejo zapisovati intelektualci, razgledani ljudje, raziskovalci v znanstvenih ustanovah, od katerih bi pričakovali, da bodo skrbno pretehtali, kaj bodo izrekli. Ne zato, da bi se cenzurirali, ampak zato, ker se morda bolj kot drugi zavedajo, da so besede mogočnejše od meča in da utegnejo prizadeti. In vsekakor bolj kot drugi vedo, da je treba sklepe opirati vsaj na indice, če že dokazov ni.

V nekem drugem času so taka razmišljanja ostala omejena na krog poslušalcev za šankom. Na spletu dobijo krila in bolj ko se širijo, bolj se njihovo sporočilo krepi. Do begunske krize in terorističnih napadov smo se ob žaljivih in sovražnih zapisih vsevprek morda še lahko zgolj spraševali, kaj žene človeka, da popljuva nekaj, česar verjetno sploh ne pozna. Zavist? Lastna negotovost? Prepričanje, kako s tem pokaže svetu, da je on sam boljši, pametnejši, več vreden?

A septembra se je stresel svet, če si izposodim besede literarnega novinarja Johna Reeda. Zdrsnili smo v svet, v katerem se krepi zlo. V tem novem svetu mora vsak pri sebi razmisliti, kdo je in kako bo ravnal. Bo na strani tistih, ki širijo dobro, ali tistih, ki krepijo zlo?

»Vedno se sprašujem, kaj lahko jaz naredim, da bi zmanjšala zlo. Ne morem ustaviti vojne v Siriji. Lahko pa ponavljam, da zlo poraja zlo. Morda bom tako zmanjšala njegove posledice, trpljenje in nesrečo tistih, ki so pred njim pobegnili. Lahko sem glasna v izrekanju svojih stališč do sovraž­nosti in ksenofobije ter opozarjam na posledice razraščanja zla. Navsezadnje imamo ljudje tudi razum. Kot članica skupnosti lahko aktivno podpiram ne-zlo. Pač storim tisto, kar morem in zmorem, da bi ljudje – otroci in odrasli – slišali o dobrem in se zavedali nevarnosti zla,« je na okrogli mizi ob dnevu človekovih pravic dejala otroška psihiatrinja dr. Anica Mikuš Kos.

Ko je Slovenija med vojno v Bosni in Hercegovini prvič doživela prihod beguncev, med njimi je bilo tudi mnogo otrok, je bila Mikuš Kosova še direktorica svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše. Da bi jim pomagala, je začela razvijati psihosocialne programe, ki jih je potem, ko se je upokojila, prenesla na Slovensko filantropijo, nevladno organizacijo za pospeševanje prostovoljstva, ki ji še danes predseduje. Nato je pomagala otrokom v Čečeniji, Ingušetiji, Severni Osetiji in Iraku. Zdaj pomaga sirskim, ko opozarja, da je človečnost ključna za preživetje človeštva. Paradig­ma človečnosti, kar pomeni, da smo dolžni drug drugemu izkazovati skrb, pomoč, solidarnost in da se ne smemo preganjati in pobijati, bi po njenih besedah ustvarila svet, v katerem bi bilo dobro nagrajevano. »Saj ne, da bi to ustavilo zlo, bi ga pa morda zmanjšalo.«

Zlo lahko krepimo tudi nehote: s privoščljivimi in posmehljivi pripombami, z zmerljivkami in zbadljivkami, ki jih tako zlahka trosimo po družbenih omrežjih. Nihče od nas najbrž ne more ustaviti vojne v Siriji. Prav vsak pa lahko razmisli, preden nekaj izreče, napiše, naredi. To ne pomeni samocenzure. Pomeni le, da globoko vdihnemo, izdihnemo in v teh nekaj sekundah pomislimo na posledice svojih besed in dejanj. Kako se bo počutil nekdo, ki ga bomo tako zlahka razglasili za nesposobnega? In kako se bomo počutili mi?

Še večja je v takih časih odgovornost medijev. Novinarji pogosto pozivamo k reševanju tega ali onega problema. A ko se ta začne reševati in se pokaže, da so posledice reševanja nemara hujše, kot so bile razmere, ki jih je bilo treba reševati, se redko vprašamo, ali smo nemara k temu kaj prispevali tudi sami. Smo, denimo, prispevali k rušenju posvetnih večetničnih režimov v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu? Smo potemtakem kakorkoli soodgovorni za pojav radikalnih islamistov, pred katerimi milijoni ljudi zdaj bežijo v Evropo? Odgovora ne poznam. Vem pa, da s svojimi zapisi pomembno vplivamo na družbeno ozračje.

Vojne v Siriji ne moremo ustaviti. Lahko pa premislimo, katera sporočila bomo širili in s tem krepili.