Tiskane izdaje
Zagotovo pa ne na takšno, kakršna je bila ta zadnja z velevažnim naslovom Sobivanje ustavnih pravic in medijsko poročanje.
Aparatčiki slovenskega establišmenta na take okrogle mize po defaultu vabijo ljudi, ki veljajo za pametne in konstruktivne strokovnjake: recimo Natašo Pirc Musar in Mira Cerarja ml. ali Nino Zidar Klemenčič in Ranko Ivelja.
Ni neverjetno, da pametne in konstruktivne strokovnjake včasih tudi zares najdejo. Ni pa to nikakor argument, da ne vabijo takih, kot sem jaz.
Njihov argument je – upam – ta, da se ne bi odzval na povabilo. Ker se res ne bi.
Da vsaj navidez zadostijo kvazidemokratičnemu dialogu, povabijo na take mize kvečjemu človeka kot Igorja Kršinarja. Ta pa je tam potem navzoč kot nekakšen obtoženec – v konkretnem primeru recimo objavljanja (v Reporterju) zumiranih fotografij mesidžev in mailov z balkona parlamenta.
Obstajata vsaj dva razloga, da ta konkretna ponedeljkova debata sploh ne bi smela biti v parlamentu. Prvi je viden iz vesolja.
Institucija, ki je novinarju odvzela akreditacijo zaradi »kršitve pogojev za delo novinarjev v državnem zboru«, je sama s sabo v evidentnem konfliktu interesov.
Razsodnica, ki je sankcionirala novinarja, ni in ne more biti kredibilna oseba moralnih, intelektualnih kapacitet za organizacijo in vodenje posveta o primernem vedenju novinarjev.
Mimogrede, v DZ je vse možno. Res je, da sem alergičen na Vogrina in po drugi strani premehek do Viranta. Ampak kako lahko generalnemu sekretariatu (ali podrejenim službam) pride na misel, da parlamentarne prostore za promocijo knjige posodijo človeku, ki nekdanjega predsednika DZ tako rekoč obtožuje, da je prevarant, zraven pa še šimfa državo, ki jo sam reprezentira?
Drugi razlog za nesprejemljivost posveta v DZ pa je načelen. Da se zakonodajni organ ukvarja z eminentno civilnodružbeno temo, kakršna so mediji, na nivoju debate, je samo krinka za pritisk na medije.
Seveda je res, da se mediji nikoli niso znali samoregulirati. Toda še bolj je res, da nikoli niso razumeli, da to pomeni, da jih bo reguliral nekdo drug.
S hvaležno udeležbo in pokrivanjem dogodka mediji prispevajo konsenz, da parlament namesto njih spodbuja debato o zapletenih etičnih, profesionalnih vprašanjih, ki jih tarejo. Še več! S tem celo legitimirajo sankcijo, ki jo je insajderska voditeljica okrogle mize uporabila proti novinarju.
Zdrava pamet nam dopoveduje, da je odvzem akreditacije totalno disproporcionalen ukrep za to, kar je nesrečni paparaco v resnici ušpičil.
Novinarji imajo pravico, da pri zbiranju informacij uporabljajo vsa dovoljena sredstva in metode. Seveda ni lepo ljudem čez ramo oprezati za njihovimi mesidži in maili, toda zanašati se na norme novinarske etike, ki bi si jih postavljali mediji sami, je neumnost.
Če komu ni kaj prav, naj to prepove – ne da bi pri tem omejeval splošno novinarsko pravico do zbiranja, procesiranja in distribuiranja informacij in druge zakone od ustave do hišnih predpisov.
Prav tako recimo ni lepo, da je Julian Assange ukradel State Departmentu depeše – pa to ni razlog, da jih ne bi po vsem svetu objavljali.
Podobno si naj Roman Jakič pripiše posledice, če sredi parlamentarne dvorane bere maile, za katere si želi, da ne bi prišli v javnost. Pripiše jih naj DZ, ki dovoli fotografiranje – ali ga ne onemogoči – s profesionalnimi fotoaparati in teleobjektivi z balkona.
To pa je tudi vse, kar bi bilo treba storiti v zvezi v aferi wikiraco. Da so fantu odvzeli akreditacijo, je tipično slovenska obsedenost s kaznovanjem.
Iz vsakdanjega življenja vemo, da so največji ljubitelji kazni prav tisti, ki ne znajo postavljati mej in pravil. Kršitelje obravnavajo kot objestne smrkavce in jim delijo ukore za ukorom in jih s tem dobesedno porivajo v prestopništvo.
Ni pa zanemarljivo dejstvo, na koga so se spravili. Če ne bi šlo za neuglednega in nepopularnega paparaca in urednika minornega spletnega portala Podlupo.net – ki pa se za razliko od drugih vendarle občudovanja vredno bori za svoj obstanek –, kršitelja zagotovo ne bi tako strogo kaznovali.
Prištejmo še dejstvo, da je vse te posnetke objavil Reporter, ki je sam po sebi zoprn medij – no, vsaj bolj zoprn od drugih, da ne bo pomote – in še fanatično nenaklonjen sedanji vladi.
Pravila veljajo za vse enako. Da ta miselnost le ni prevladujoča, pa je dala vedeti informacijska pooblaščenka. Ta je na taistem posvetu povedala, da paparacov nima za novinarje. Očitno jih ima za paramecije v životinjskem carstvu krasnih novih medijev, hrepenečih po višji inteligenci in morali.
Nataši Pirc Musar sem že povedal, da je za debato o statusu in pravicah novinarjev in medijev irelevantno, kakšni in kateri so ji všeč ali ne. Velja tudi zame, da ne bo pomote.
Gre za tipičen primer idealističnega gledanja na medije, ki osnovne in splošno veljavne definicije postavlja v odvisnost od partikularnih preferenc in pomanjkljivosti.
Idealisti si medije predstavljajo kot rezervat vsega pozitivnega, dobrega, konstruktivnega, pametnega, vzgojnega ali magari celo srečnega. Za to pa bi morali denar izpuliti – da bi ta pogon nekako funkcioniral – tudi vsem tistim, ki jim je za vse te vrednote figo mar.
NPM je še navrgla, da je beseda, torej mediji – pa naj bo po starem, če že hoče –, »kot kamen: tja, kamor pade, udari in pusti sled«.
Rad bi ji nekako dopovedal, da se v nadaljevanju in širitvi njene presunljive metafore skriva medijski profesionalizem, ki lahko medije edini reši pred propadom.
Beseda ni samo trda in težka kot kamen. Lahko je tudi lahka kot pero ali pametna kot orangutan. Lahko je ostra kot britev ali mehka kot plišast medvedek. Lahko je svetla kot genialna ideja ali gnusna kot kup dreka. Lahko je nežna kot poljub ali pekoča kot sramota. Lahko je odkritosrčna kot otrokova beseda ali škodoželjna kot Boštjan M. Turk. Lahko je zmešana kot črna gradnja ali zabavna kot moja kolumna.
Tako vsak posameznik kot družba v celoti se vsak dan sproti odločamo za ene ali druge, takšne ali drugačne medije. Eni so bolj profesionalni, drugi manj, nekateri le komaj. Toda vse medije brez razlike delajo novinarji. Pametni in konstruktivni strokovnjaki naj izumijo okvirje, v katerih bodo lahko funkcionirali vsi – neglede na to, kaj si oni sami o njih mislijo.
Kaznovanje pa naj prepustijo drugim. Pravica kaznovanja pripada samo bralcem, gledalcem, poslušalcem, uporabnikom, oglaševalcem, nenazadnje trgu samemu – in edina možna kazen je seveda ta, da jih naredijo za irelevantne.
* * *
Članek je bil objavljen v tiskanem Delu pod naslovom Pirc Musar proti paramecijem in paparacom (Sobotna priloga/Drugi principi, 13. aprila 2013, stran 9).
