Slavnega francoskega diplomata kneza Charlesa Mauricea de Talleyranda je neki častilec takole ogovoril: »Zdaj ste benevolentni princ, bili ste škof, francoski poslanik in celo minister za zunanje zadeve. Rad bi vedel, kako vas naslavljajo ljudje, kadar govore o vas?«

»Slabo,« je kratko odgovoril Talleyrand.

Mi seveda o ministrih za zunanje zadeve ničesar slabega! Preverjali smo »visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko«, Catherine Ashton, hkrati namestnico predsednika evropske komisije. Naj o njej pišemo grdo? Vsekakor ne. Nekateri zunanji ministri so si »zaslužili« celo Nobelove nagrade, na primer Henry Kissinger (skupaj z Le Duc Thojem – ta jo je, kot kaka Svetlana Makarovič, z gnusom zavrnil). Vsekakor se je treba spomniti Andreja Andrejeviča Gromika (študiral je agronomijo), ki je dolga leta vodil sovjetsko zunanjo politiko. Trd, nepopustljiv pogajalec. Na Zahodu so mu pridali vzdevek Mister Njet. Gospod Ne! Ko se Hruščovu ali Brežnjevu ni niti približno sanjalo, kaj početi po svetu, je Mister Njet filigransko obvladoval vse skupaj. Njegov naslednik je morda sedanji ruski zunanji minister Sergej Lavrov, ki pometa za Putinom in Medvedjevom.

Problem torej niso Talleyrand, Ashtonova ali Kissinger – problem so slovenski zunanji ministri, ki jih vsakokratna oblast izvleče ali iz kulture ali iz agronomije. Državica, kot smo, bi nujno potrebovala visoko, izšolano diplomacijo, ne pa hitrih, površnih, strankarskih »rešitev«. Imenovanje Karla Erjavca za zunanjega ministra je v tem pogledu notranjepolitično sprenevedanje in nič drugega. Kot da ne premoremo prvovrstnih diplomatov?!

Tu se je politika ugriznila v svoj rep. Seveda o Erjavcu ne bomo zinili ničesar grdega, nasprotno, ploskamo njegovemu stališču, da gospodarskih, ekonomskih interesov nikakor ne gre izrinjati iz diplomatske mreže. Toda. Toda državica je vpeta med štiri ne najbolj prijazne sosede, je v Evropski uniji, ki je kot celota v krizi, je še vedno nekje med Rusijo in Ameriko, nima trgov na Vzhodu. Je v globoki krizi. V takih okoliščinah bi potrebovali vrhunskega diplomata, ne pa kar tako, mimogrede, izbranega strankarskega aduta – kot je navsezadnje tudi edina ministrica v vladi. Tu smo na znani točki: da notranja politika definira zunanjo. In to je kajpak prvovrstna napaka, kakršna se je bila zgodila že v času Ljubljanske province (Provincia di Lubiana).

Zunanje ministrstvo bi moralo biti nekaj več. Kot kultura. Če nacija »visi« na nekih agrikulturnih zunanjepolitičnih improvizacijah, potem se ji dolgoročno ne obeta nič dobrega. Ampak, še bolj skrb vzbujajoče: da se da ves gnoj z domačega dvorišča preprosto naložiti na voz in ga razpeljati po svetu! T. i. politika je tu dosegla optimum. Razvoz notranje politike na vse konce sveta, kjer imamo veleposlaništva ali vsaj kaj podobnega.

Karl Erjavec ni seveda ničesar kriv – razen tega, da se v svoji ambicioznosti ne bi odpovedal niti upravljavstvu Antarktike. Krivo je to, da sistematično uničujemo celo tisto malo diplomacije, kar je je bilo še ostalo, recimo iz »starojugoslovanskih« časov. Slovenija ni na prepihu samo kot izvoznica blaga in storitev, odvisna od izvoza; umeščena je v politični prostor, v katerem bi morala biti zelo aktivna in previdna hkrati. Nekdanji zunanji minister, Samuel Žbogar, se je, denimo, dobesedno umaknil nekam na južni Balkan. In novi ljudje? Nič obetavnega.

Kriza diplomacije (ministrstev) je seveda samo izraz notranjega krča vlade in oblasti, ki sleherno ministrstvo prepusti komur koli, samo da se popolni čreda pravovernih okoli korita. Celo kaka ženska dobi priložnost, če je »koristna«. Ampak, bodimo resni, mednarodni položaj Slovenije je v resnici problematičen – in v takih okoliščinah se ne gre preveč igračkati z ministrstvi.

Talleyrand je pri večerji sedel med madame de Staël in madam de Recamier, ki ji je posvečal več pozornosti kot njeni precej manj mikavni tekmici. Madame de Staël je to zelo jezilo, zato je diplomata vprašala, katero od njiju bi rešil, če bi se utapljali.

»Toda, gospa,« jo je pogledal Talleyrand, »saj vi znate plavati.« Karl Erjavec ni seveda ničesar kriv – razen tega, da se v svoji ambicioznosti ne bi odpovedal niti upravljavstvu Antarktike.

Predsednik Desusa Karl Erjavec Foto: Leon Vidic / Delo