1923–2017

Pred dobrimi šestimi leti, na vrhuncu arabske pomladi, so protestniki na ulicah Tunisa, Kaira, Bengazija, Homsa in drugih mest, ki jih je zajel val upora proti diktaturam, z enim očesom ves čas pogledovali proti Turčiji. V dneh, ki se z današnjega zornega kota popolnega triumfa kontrarevolucij zdijo kot skoraj domišljijsko dogajanje iz prazgodovine, je bila za milijone mladih in urbanih ljudi zgled demokratične muslimanske države z odlično delujočo ekonomijo, svobodnimi mediji, transparentno delujočimi oblastmi, skrbno ločenostjo države in cerkve, »svobodnimi in poštenimi« volitvami, evropskimi ambicijami (in perspektivo), jasnim strateškim težiščem, ničelno toleranco do skrajnih interpretacij islama in nikakršnimi problemi s sosednjimi državami.

Nato se je celotna regija obrnila na glavo. In z njo vred tudi Turčija, katere vloga je bila ves čas (pro)aktivna in jo je zato nemogoče in predvsem nepravično razumeti kot žrtev. Če so arabski svobodoljubi prej pogledovali proti Turčiji, je Turčija na nedeljskem referendumu o ustavnih spremembah in uvedbi predsedniškega sistema pogledala proti Bližnjemu vzhodu. In to ne proti Bližnjemu vzhodu, ki so ga pred šestimi leti zajeli valovi (lažnega) upanja in brezkompromisne želje po svobodi, pač pa proti Bližnjemu vzhodu, ki ga – tudi kot posledica proslulih, osamljenih revolucij – pretresajo lokalne, regionalne in globalne vojne ter prevlada takšnih ali drugačnih skrajnežev.

Šestnajsti april 2017 v turško zgodovino nikakor ne bo zapisan kot pozitivni mejnik, vsekakor pa bo – tu ima predsednik Recep Tayyip Erdoğan še kako prav – zapisan v zgodovino. Čeprav naj bi vrsto ustavnih sprememb, ki jih je na referendumu izglasovala le malenkost več kot polovica turških volivcev, uvajali naslednji dve leti, je jasno, da bo predsednik, ki to utegne ostati vse do leta 2029 (!), storil vse, da hitro in nepovrnljivo »zabetonira« uvedbo predsedniškega sistema, zadnjega koraka pred … diktaturo. Kar v prostem prevodu pomeni, da turška republika, ki jo je oktobra 1923 (republika je tedaj dejansko obstajala že leto dni) ustanovil Mustafa Kemal Atatürk, skoraj gotovo ne bo dočakala svojega stotega rojstnega dneva.

Nasprotno. V iz dneva v dan bolj zaostrenih varnostnih razmerah v regiji in tudi svetu bo predsednik Erdoğan svojo oblast v prihodnjih mesecih in letih lahko brez večjih težav »absolutiziral«. Z vojno, in ne z mirom. Z radikalizacijo politike, in ne povezovanjem z razkosano opozicijo. Demokracija namreč ne umira le v Turčiji. Enako velja za človekove pravice, mrtvo težo na starih vzorcih nastajajočega novega sveta.

Erdoğan, ki so mu Evropska unija in Združene države Amerike med propadlim poskusom vojaškega državnega udara julija lani obrnile hrbet in dokončno izgubile njegovo naklonjenost, bo z uvedbo predsedniškega sistema in dokončno razgradnjo demokratičnih institucij lahko še enkrat dokazal, da je moderen, avantgardni politik v slogu despotov Vladimirja Putina in Viktorja Orbána, ki čas in njegove potrebe razume bistveno bolje kot večina njegovih najbolj glasnih kritikov na obeh straneh Atlantika, zato se jim očitki podzavestno zatikajo v grlu. Težko je pridigati o življenju, ki ga ne živiš.

Čas in njegove potrebe. In Recep Tayyip Erdoğan kot rezultanta. Poti nazaj ni več.