1940? 2016!

Evropa je hrbet obrnila tako beguncem kot Grčiji. Politična cena bo visoka. Človeška najvišja.

Objavljeno
29. januar 2016 19.25
Žična ograja
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Zakaj molčimo? Zakaj ne vidimo? Zakaj ne razumemo?

Danska, Švica in Bavarska beguncem zasegajo premoženje. To bi morala biti nevralgična točka zgodovinskega spomina, a nihče se ne zgane.

Belgijski politik pravi, »naj se utopijo«. Govori v jeziku nove, politične korektnosti osvobojene normalnosti, kjer sta javno mnenje in jezik ulice tista, ki narekujeta politiko, in ne nasprotno.

Slovenija je po madžarskem zgledu ob meji s Hrvaško potegnila rezilno žico, predsednik vlade pa je precej »pripomogel« k novemu načrtu bruseljske rešitve begunske vprašanja: popolnoma iracionalnega in na veliko človeško tragedijo obsojenega pritiska na ekonomsko, politično in družbeno opustošeno Grčijo. Grožnje z zaprtjem makedonsko-grške meje in postavitev begunskih taborišč za več sto tisoč ljudi v državi, kjer je neonacistična politika (Zlata zora) že nekaj let povsem legitimna politika, bodo razmere v državi, ki jo je Evropska unija že enkrat pustila na cedilu, brez dvoma močno zaostrile.

»To je nezaslišano. Evropska unija je Turčiji dala tri milijarde evrov za 'ukvarjanje' z begunci, Turčija pa seveda ni in ne bo storila ničesar. Vojna v Siriji se bo nadaljevala, begunci bodo še vedno prihajali, Grčija pa jih nikakor ne more ustaviti. Novi evropski načrt je darilo tihotapcem, ki bodo iskali – in seveda tudi našli – nove poti. Ljudem moramo pomagati, ne pa jih ustavljati sredi morja. Rešitev je preprosta,« mi je na Lezbosu dejal župan Mitilinija Spiros Galinos, ki se zaveda, da je Evropa hrbet v celoti obrnila tako beguncem kot tudi Grčiji. Politična cena bo visoka. Človeška najvišja. V prvih štirih tednih letos je na poti s turških obal proti grškim otokom umrlo 170 ljudi. Skoraj pol toliko kot v celotnem lanskem letu skupaj.

A to je šele začetek tragedije z evropskim in slovenskim podpisom. Podpisom, ki ga bodo nekoč ovekovečili tudi zgodovinski učbeniki.

Begunci so Evropi – oziroma njenim ostankom – ponudili priložnost za prebuditev solidarnosti in oživitev njenih tudi v temeljne liste zapisanih humanističnih idealov. To se ni zgodilo.

Zgodilo se je nekaj, kar Evropa dobro pozna. Dogaja se nekaj, kar se »nikoli več« ne bi smelo zgoditi. Toksičen in epidemičen duh nekega drugega časa je nepovratno ušel iz steklenice, ki bi morala biti »neprebojno« zaprta. Pa ni bila. Speče celice temne strani meseca so se prebudile takoj, ko se je za to pojavila prva priložnost. In ko so izstopile iz kleti, jih svetloba ni zaslepila. Bile so pripravljene. In politične elite so se jim, visoko zgoraj v svojih slonokoščenih stolpih, globoko priklonile. Poosebitev je bila popolna. Maske so padle. Resnični smo, kot smo bili nazadnje resnični pred dobrimi sedemdesetimi leti.

Evropska unija ne deluje več. Oziroma deluje le še toliko, kolikor ji to dopušča evropska dejanskost in njen temeljni DNK: diktatura malih in velikih nacionalizmov. Zaprli smo se navznoter in navzven. Padel je schengen.

Kmalu bo padel tudi zastor.