2,7 Zemlje

Povprečen Slovenec ima stanovanje, za katerega je bilo treba nekje izkopati material, načrpati nafto za okna in vse plastične naprave, posekati drevesa za omare. Za avtomobil je bilo treba tudi kopati, za vsakdanjo rabo pa še črpati in zgraditi vse ceste in parkirišča. Še posebno velika so pri trgovskih centrih, kjer se v poceni oblekah in hrani z drugega konca sveta vidi naslednji velik vir okoljskega dolga. Seveda je nujna tudi elektrika, ki poganja vse naprave. S seštevanjem počasi dobimo rezultat, da bi za tak življenjski slog vseh prebivalcev sveta potrebovali 2,7 Zemlje.

Da sploh nismo najslabši, kažejo besede nekaterih turistov, ki pravijo, da v Sloveniji živimo v gozdu. A to je le slaba tolažba pri vseh požarih v obratih za ravnanje z odpadki ali pri čakanju v kolonah na cestah proti mejam. Do slovenske obale je težko priti, na cestah je gneča, na železnici pa ima prednost tovor, ne ljudje. Enako je pri odločitvah, civilne pobude še vedno niso vključene v snovanje predpisov in različnih dovoljenj, prednost imajo denar in delovna mesta.

Ob posnetkih požarov v Evropi, poročilih o katastrofalni suši ali kot teniške žogice velikih kosih toče ugotavljamo, da niti pri posledicah takega ravnanja z naravo nismo v najslabšem položaju. Imamo »le« hudo sušo.

Beguncev zaradi vseh žic začasno ne bo, ob nadaljevanju sedanjih trendov pa se jim ne bo mogoče izogniti. Edina rešitev je svetovni naravovarstveni in človeški dialog. Presežke zahoda je treba vložiti v razvoj zdaj revnih držav. Humanitarna pomoč je le obliž na odtrgano nogo.

Edina pot Slovenije je to, da postane vzor vsem. Prebivalci gozda, ki uporabljajo najnovejše in inovativne tehnologije, s katerimi ne škodujejo naravi, pridelujejo zdravo hrano in sobivajo tudi z medvedi.