20. april 2017

Če bi ljubljansko okrajno sodišče v zadevi Patria odločilo tako, kot pravi ljubljansko višje sodišče, da bi moralo, potem bi danes zoper njene protagoniste teklo novo sojenje. To pa bi se moralo v vsakem primeru končati do 20. aprila 2017.

Ugotovitve višjega sodišča lahko strnemo v štiri točke. Prvič, okrajno sodišče je ravnalo prav, ker ni zavrglo obtožnega predloga zoper trojico obdolženih v zadevi Patria. To je storilo zato, ker je ocenilo, da razlogi za ustavitev kazenskega postopka niso podani. Ustavno sodišče, ki je 20. aprila razveljavilo vse tri sodbe v primeru Patria in primer vrnilo v novo sojenje, namreč ni presodilo, da očitana korupcijska kazniva dejanja formalnopravno ne vsebujejo vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj. Jih, ampak niso konkretizirana. Čas, kraj in način izvršitve namreč niso zakonski znaki kaznivega dejanja, pomenijo pa konkretizacijo določenih ravnanj. S konkretizacijo odločilnih dejstev bi se tako moralo sodišče ukvarjati v novem postopku, saj to ni naloga ustavnega sodišča, ampak rednega. Drugič, okrajno sodišče po tem, ko je opravilo materialni preizkus obtožnega akta in še preden je razpisalo novo glavno obravnavo, ni ravnalo prav, ko je presodilo, da je primer absolutno zastaral. Zastaral bi kvečjemu 20. aprila 2017 – to je dve leti po tem, ko je ustavno sodišče razveljavilo sodbe treh rednih sodišč in primer vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo presojo. Višje sodišče namreč drugače kot okrajno razlaga odločitev ustavnega sodišča iz leta 2008 o zastaranju kazenskega pregona. Ta sovpada s časom, ko je bil pod Šturmovim ministrovanjem skorajda v tajnosti, kot so mu takrat očitali nekateri strokovnjaki kazenskega prava, sprejet nov kazenski zakonik, ki je med drugim prinesel podaljšanje zastaralnih rokov. Ni pa še začel veljati, ko je ustavno sodišče odločalo o (ne)skladnosti zakona o kazenskem postopku z ustavo. Odločbe ustavnega sodišča pa so obvezne. In v tem delu višje sodišče pritrjuje Janezu Janši, ki se je od trojice edini pritožil zoper sklep o zastaranju. Tretjič, primer Patria bi tako moral biti vrnjen na točko, ko bi imeli Janša, Krkovič in Črnkovič spet status obdolženih in bi se začelo novo sojenje. Četrtič, višje sodišče zastaranje šteje v korist obdolženca, saj je prvostopenjsko ugotovilo okoliščino, zaradi katere je kazenski pregon zoper Janšo izključen.

Da je zastaranje v korist obdolženca, se Janša ne strinja, zato se bo z zahtevo za varstvo zakonitosti obrnil na vrhovno sodišče. Prepričan je o svoji nedolžnosti, želi si novega sojenja in oprostilne sodbe.

Če bi se tožilstvo pritožilo zoper sklep okrajnega sodišča o zastaranju, bi bil razplet zgodbe zagotovo drugačen. Tožilstvo bi se seveda pritožilo v škodo obdolženega, obtožni predlog bi očitno obstal, začelo bi se novo sojenje. Tožilstvo ni nikoli javno pojasnilo, zakaj se na zastaranje ni pritožilo. Sklepamo lahko, da zato, ker je med razumevanjem načela zakonitosti med rednimi sodišči in ustavnim sodiščem očitno velik prepad. Tudi če bi imeli čas do 20. aprila 2017, je vprašanje, ali bi se ta do takrat kaj zmanjšal.