2012 = 1936

Tokratne volitve v Grčiji bodo spregovorile
 o prihodnosti
 celotne Evrope.
Objavljeno
04. maj 2012 21.53
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Čeprav se Evropska unija ukvarja le s francoskimi predsedniškimi volitvami, bodo v nedeljo za prihodnost utrujene celine potekale še ene pomembne volitve. Grki, ki so jih pohlepne politične elite v simbiozi z mednarodnimi finančnimi institucijami ter diktatom Bruslja (in Berlina) pahnile na rob tretjega sveta, bodo na parlamentarnih volitvah glasovali proti politiki, kakršno so poznali, in proti Evropi, ki so se ji – sploh takšni, kakršna bo jutri – pripravljeni odreči.

Režiserji doktrine šoka, upravitelji velikega kapitala in vodilni evropski birokrati so si želeli, da grških volitev sploh ne bi bilo. Odkar sta največji grški stranki – neoliberalna Nova demokracija in lažno levičarski PASOK – v boju za ohranitev lastnih privilegijev sledili diktatu(ri) mednarodnih finančnih institucij in pred meseci prvič v zgodovini sklenili nenačelno koalicijo, so njihovi poslanci v grškem parlamentu sprejeli dva svežnja brutalnih varčevalnih ukrepov. Poslanci dveh strank, ki sta skoraj padli državi izmenično vladali vse od padca diktature vojaške hunte pred osemintridesetimi leti, so pri tem dopustili, da je Grčija izgubila velik del neodvisnosti in postala nemški protektorat.

Življenjski standard se je znižal hitro in z uničevalno silo, kakršna je bila doslej mogoča le v vojni. Kriza je pri priči postala stanje, v katerem pospešeno izginjajo poslednji ostanki socialne države; še posebno javno zdravstvo in šolstvo. Takšen razkroj je globoko ranil grški ponos in načel tradicionalne odnose. Brez javnega razmisleka so se začeli iskati krivci. Seveda je najprej padlo po ustaljenih političnih vzorcih, a do zdaj le na »verbalni ravni«. Na nedeljskih volitvah bodo po politiki kot taki po vsem sodeč padli tudi konkretni udarci: Nova demokracija in PASOK sta imela še pred poldrugim letom skupaj skoraj 80-odstotno podporo volivcev; danes doseže le 40 odstotkov, kar napoveduje velike (ne le) politične spremembe.

Vakuum so namreč najbolje izkoristile skrajne politične sile. V ozračju naraščajočega sovraštva do priseljencev, ki jih je bruseljski dvor s svojo fašistoidno logiko v Grčiji odvrgel kakor smeti, se je v zadnjih mesecih najbolj okrepila neonacistična stranka Zlata zarja, ki ji bo nedvomno uspelo prestopiti parlamentarni prag, njena vloga pa se bo v prihodnje še krepila. Na drugi strani dobro kaže tudi komunistom (KKE), ki se zavzemajo za izstop Grčije iz EU in evrskega območja, njihovo vodstvo pa se nikdar ni distanciralo od Stalina in gulagov. Komunisti so v predvolilni kampanji delovali samostojno, saj so ideološke razlike med njimi in drugimi levičarskimi strankami, ki jim – predvsem koaliciji nove levice – prav tako dobro kaže, prevelike. Kljub temu je mogoče pričakovati, da bodo levičarske stranke (to ne velja za PASOK) po volitvah stopile skupaj in poskusile sestaviti proti-evropsko vlado, ki se bo pripravljena spopasti z uničujočim pohodom neoliberalizma.

To ne bi bila nujno slaba novica. Toda grški levičarji v zadnjem času niso naredili prav nič, da bi zaščitili skoraj poldrugi milijon priseljencev. Nasprotno. Večinoma vzklikajo domoljubna gesla in (za zdaj le) razmišljajo o grški Grčiji. Nacionalizem in socializem pa sta, kakor nas uči zgodovina, v času, ko kriza postane stanje, najbolj eksplozivna zmes.