Tiskane izdaje
Sodobno Slovenijo si ta čas le stežka zamislimo brez njenih najboljših športnikov, ki s svojimi uspehi marsikomu, čeprav neposredno nimajo nič s tem, vlivajo samozavest, ponos, narodno zavest. Tudi zgodba o osamosvojitvi ne more mimo športnikov, od plebiscita, ki ga je leta 1990 kot poslanec v skupščini predlagal Ivo Daneu, do odhodov iz reprezentanc skupne države, ki je ugašala s tanki na ulicah. Med njimi je bil najbolj odmeven »pobeg« Jureta Zdovca iz tabora košarkarske reprezentance pred polfinalom evropskega prvenstva v Italiji, na katerem je Jugoslavija nekaj dni pozneje osvojila zlato.
Odtlej so v 25 letih samostojnosti rojake na noge dvigala številna velika slovenska športna imena, ki so že ali pa še bodo prerasla v legende. Takšen kot je abecedni razpon pri osvajalcih olimpijskih kolajn, od Brigite Bukovec do Denisa Žveglja, tako se je širila tudi paleta panog, v katerih so Slovenci postajali prepoznavni in uspešni. Od atletike prek biatlona, boksa, deskanja na snegu, gimnastike, hokeja, juda, kajakaštva, košarke, nogometa, odbojke, plavanja, padalstva, rokometa do veslanja, če naštejemo le nekatere. Za takšen razcvet pa je slovenski šport potreboval samostojno državo, v rajnki Jugoslaviji bi bržkone še lep čas bili le »smučarji Janezi«.
Simbioza med slovensko državo in športom bi tako morala biti več kot očitna. Lastna zastava je telesno najbolj sposobnim mladenkam in mladcem dala priložnost, da so razprli krila na mednarodni sceni, v svetovni konkurenci, s katero se je prej srečevala le peščica izbrancev. Nova država je s tem dobila »vojsko«, ki je po vsem svetu razkazovala njene simbole, doma pa skrbela za dodaten zagon in državotvornost. »V 79 letih od prve kolajne Rudolfa Cvetka do razpada Jugoslavije smo Slovenci osvojili 25 olimpijskih kolajn, v 23 letih do Sočija pa 34,« je zgovorna statistika, ki jo je v Delovi anketi o samostojni Sloveniji in športu izpostavil Janez Kocijančič, prvi in donedavna edini predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije.
Njegov naslednik Bogdan Gabrovec je zazrt v prihodnost, ne on ne slovenski šport ne bosta mogla živeti od osamosvojitvenih zaslug in starih lovorik. »Če bomo dobili zakon, ki bo omogočal stabilno delovanje, se za prihodnost slovenskega športa ni treba bati,« je sedanji predsednik OKS izpostavil temelj, na katerem naj bi izgradili uspešno športno prihodnost.
Ta v časih, ko država še vedno zateguje pasove, nekdanji veliki financerji športa pa so večinoma prešli iz državne v zasebno, precej manj radodarno (tujo) last, še zdaleč ni samoumevna. Kot pred 25 leti bosta spet potrebna odločnost in pogum. Morda za odločitev za šport, v katerem je več denarja, a tudi več konkurence. Predvsem pa v boju za pravice, v katerem naši športniki ponavadi niso tako glasni kot na tekmovališčih. Morda tudi zato še nikoli niso imeli svojega ministra in še zdaleč niso dosegli deleža iz državnega proračuna, primerljivega z nekaterimi drugimi deležniki v civilni sferi v Sloveniji ali pa s športniki v razviti Evropi.
