Tiskane izdaje
Vse, kar v življenju v resnici šteje, pa nikoli ni postalo vredno drugače kakor po tej poti. Življenje države ni nič drugega kakor življenje dveh milijonov posameznikov, ki živijo v njej.
Države 1991 nismo dobili drugače kakor tako, da se je prej družba institucionalno zlomila. Države tudi v naslednjih dvajsetih letih nis(m)o zavozili drugače kakor tako, da so njeni zakoni za institucije nastali s figo v žepu, z vgrajevanjem hroščev, ki so zagotavljali polovičarstvo in so starim dobičkarjem v novih časih omogočali stare navade.
V tem naj bi bil čar drugega januarja, današnjega dne. Rečeno je bilo, da Slovenci po petdesetih letih spet delajo na ta dan, kajti s tem naj bi stopili na novo pot, povečala naj bi se produktivnost, z njo bruto domači proizvod in tako naprej. Številka petdeset se kaže kot markantni mejnik za vse vsebinske pomembnosti, ki jih je treba razmejiti od nepomembnih zadev.
Tudi v prvih letih po nastanku samostojne države se je rado govorilo, da bomo po petdesetih letih demokratičnega razvoja končno dobili demokratično in popolnoma samostojno državo. Narobe je bilo prav tako retorično prikladno: govorilo se je, kako sile kontinuitete rezgetajo svojo pesem in še naprej snežijo svoj mrzli sneg na »petdeset podlage«. Pa so se strici iz ozadja izkazali za kar skupno sorodstvo vseh oblasti in široko zasnovanega priskledništva.
Končno se tudi sami staramo, in kdor »ujame« Abrahama, ve, da obstajajo mejniki, ki so nepovratni in zato povsem drugačni od tistih, ki jih je mogoče premikati po mili volji. To je zakon. Takšni nas spominjajo na smisel spoštovanja državnih zakonov in seveda države same, ki je mišljena kot institucionalni okvir širše slike vladavine prava. Tega dejstva ne spremeni niti lahko da utemeljena skušnjava, da bi izgubili zaupanje v ustavno sodišče. Zakon zahteva več kakor le (nekatere) sodnike z dvomljivimi motivi.
Na koncu 2012 smo zato dobili pomembno sporočilo, ki je pravzaprav prišlo z ulice. Ljudstvo zahteva državo, je ob solsticiju 21. decembra na teh straneh v Delu zapisal dr. Rastko Močnik. Ljudstvo zahteva, kar si je na plebiscitu o državnosti obljubilo in na kar je v tranziciji pozabilo zaradi dolgih repov preteklosti. Leto 2013 bo za poravnave, čas za plačevanje neplačanih računov, za izpolnitev danih zavez.
Politika bo zaradi strahu pred ulico plačevala svoj dolg ljudstvu, vlada se bo morala odrekati predatorskim načrtom, parlament bo moral iskati dogovore in kompromise. In končno: ljudje splošnega vsakdana bomo razmišljali o tem, da na svetu očitno nič ni samoumevno, zato je temeljne medčloveške vrednote treba spoštovati toliko bolj.
Takole. Prve dni novega leta 2013 se vse zdi pesimistično predvsem zato, ker si optimizma objektivno ne moremo privoščiti. V resnici je to spoznanje prva optimistična novica novega leta.
