Tiskane izdaje
Za srebrni jubilej slovenskega pokala se spodobi, da prinese nekaj posebnega. In tudi je. Letošnjo 25. izvedbo tekmovanja po osamosvojitvi od jugoslovanske košarke je zaznamoval velik uspeh Lastovke, ki ga lahko postavimo ob bok podvigu Tinexa Norika na krstnem sklepnem turnirju. Tudi Medvodčani so se takrat uvrstili v veliki finale, v katerem so bili brez možnosti proti Smeltu Olimpiji in so izgubili s 50:108, vendar so tekmece prepričali, da je na pokalnih prireditvah možno vse. Velika presenečenja in razočaranja.
Od tedaj vsi v slovenski košarki pričakujejo, da se bodo uresničile tudi skupne sanje in da bodo naši klubi dobili tako trdne temelje, kot jih ima reprezentanca. Pa se jim želja nikakor noče uresničiti. V državnem prvenstvu 1992/93 je denimo nastopilo kar 22 moštev, razdeljenih v zeleno v rdečo skupino, od katerih jih med današnjimi prvoligaši najdemo le še pet: poleg Olimpije še Helios, Rogaško, Savinjsko Polzelo in Elektro. Tudi slednji životarita le še s pomočjo aparatov, prav veliko bolje pa ne gre niti »stabilnim« klubom, zato optimizem opuščajo celo tisti, ki na življenje vedno gledajo z rožnatimi očali. Kot pravijo, ne glede na leče vidijo zgolj odtenke žalostne sivine.
Vodstvo KZS pa še vedno upa, da bo zasukalo zgodovinske tokove s spreminjanjem tekmovalnih sistemov. Letos je prevetrilo končnico pokala Spar in za prizorišče finalnega turnirja izbralo kultni Tivoli, toda odziv gledalcev je bil zelo pičel. In vprašanje je, koliko večji bi bil, če ne bi Olimpija obtičala že v četrtfinalu. Obiskovalci njenih ligaških tekem v Stožicah se poznajo že skoraj poimensko in si razumevajoče prikimavajo zaradi mazohistične drže. Če je vsebina gnila, lahko obliko in embalažo gneteš v nedogled popolnoma brez haska.
Zaradi posledic predolgega tiščanja glav v pesek in močne avtosugestije, da so slovenski klubi v veliko boljši kondiciji, kot so v resnici, si ne moremo kaj prida obetati niti od napovedane preobrazbe lige Telemach. V njej naj bi od jeseni sodelovala vsa moštva že od uvodnega dela, kar pomeni, da se bosta morala najboljša odpovedati bodisi sodelovanju v ligi ABA bodisi v evropskih pokalih, saj nihče ne zmore igranja na treh frontah hkrati. Od reform bi lahko teoretično pričakovali nekaj koristi le manjši klubi zaradi pogostejšega obiska »velikih«, toda v praksi je po naših vaseh že dodobra splahnelo navdušenje nad tovrstnimi primerjavami. Nekoč so namreč silno uživali, ko so se lokalni junaki dajali z moštvi, ki so nekaj pomenila v Evropi. Danes si lahko kvečjemu obetajo gostovanja ruševin zasedb, ki nimajo večje veljave niti v regiji in se jih ne boji nihče več niti v domovini.
S prisilnim umeščanjem v domače (pod)povprečje pa bodo zagotovo izgubili ambiciozni, tako v očeh pokroviteljev kot potencialnih igralskih okrepitev. Iz zdajšnje pisane mešanice poklicnih košarkarjev in trenerjev, polprofesionalcev in popolnih amaterjev na slovenskih igriščih bi lahko kmalu dobili uravnilovko, kakršne si ne želimo. Kmalu bo morda prišel tudi dan, ko reprezentančni kandidati ne bodo zavračali selektorjevega vabila zaradi poškodb in osebnih muh. Ampak preprosto zato, ker v rednih službah ne bodo dobili dopusta.
