76 dni pozneje

Pravnomočno obsojeni Janez Janša ne bo mogel več hoditi v službo na Šubičevo 4. Tako je sklenila večina v državnem zboru (koalicija, ZL, Zaab), ki mu je odrekla možnost nadaljnjega opravljanja poslanske funkcije. Odločitev je bila pričakovana, čeprav enopomenskega odgovora na vprašanji, ali je ustavnopravno brezhiben zakonski člen, ki opredeljuje, da poslancu preneha mandat, če je obsojen na nepogojno kazen več kot šest mesecev zapora in če velja tako za tiste, pri katerih je bila ta okoliščina znana že pred začetkom mandata ali po njem, ni. Razdelila se je politika, razdelila se je pravna stroka.

Po šestinsedemdesetih dneh, ko je državni zbor brez ugovorov vsem poslancem, tudi Janši, potrdil mandat, smo na točki, ko ni mogoče predvideti, kakšne bodo pravne in politične posledice današnje odločitve. Pravne poti, ki jih lahko uporabijo Janša, stranka SDS in volivci, so določene – prek upravnega sodišča na ustavno sodišče ali neposredno na ustavno sodišče –, od teh odločitev bo odvisno, kakšne bodo nadaljnje posledice. Brez dvoma se bomo najprej spopadli z vprašanjem politične odgovornosti (krize), če bi se izkazalo, da je bil poslancu mandat odvzet nezakonito.

Ne glede na to, kako bo presodila sodna veja oblasti ali/oziroma ustavno sodišče, je izziv za oblast, da odgovori na naslednje vprašanje: kako v prihodnje iz političnega odločanja izločiti tiste, ki jim po civilizacijskem dojemanju pravnih in etičnih pravil delovanja in odgovornosti ne pripada opravljanje pomembnih funkcij. Gre za vprašanje družbene higiene in samopodobe. Zato ni treba čakati na odločitev sodišč. Najpozneje že danes bi morale biti v parlamentarni postopek vložene vsaj spremembe zakona o poslancih, ki bi v prihodnje onemogočile, da se vprašanje, ali v državnem zboru lahko sedijo pravnomočno obsojene osebe, sploh znajde na dnevnem redu. Tudi ne bi škodilo, če bi s takimi dilemami opravili tudi na ravni premierov, ministrov, državnih sekretarjev in lokalnih oblastnikov.