Tiskane izdaje
Niti s trditvijo, da David Cameron s svojimi zahtevami izsiljuje drugih 27 članic, se niso strinjali. Drugi voditelji so v končnici pogajanj popuščanje britanskemu premieru razumeli predvsem kot uslugo in pomoč pri doseganju skupnega cilja – obstanka Združenega kraljestva v Uniji. Za razumno ceno so pripravljeni popustiti.
Številne britanske teme, s katerimi so si na vrhu najbolj belili glavo, so v primerjavi z drugimi težavami EU videti obrobne in daleč od skrbi britanskega prebivalstva. A Cameron potrebuje predvsem sporočila za kampanjo: Britanija ne bo nikoli del Združenih držav Evrope, funt bo za vekomaj ostal naša valuta, socialnega turizma z vzhoda EU bo konec ...
Velika Britanija, ki na številnih področjih EU že ima izjeme, bo še okrepila svoj posebni status in si zagotovila, da še več skupnih pravil zanjo ne bo veljalo. Logika Evrope à la carte bo še bolj utrjena. Ali bi rešitve lahko vplivale na razplet referenduma in zagotovile britansko članstva v Uniji, pa je še vedno nepredvidljivo. Camerona najtežja naloga čaka doma.
V dramatičnih časih, ko se v članicah krepijo centrifugalne sile in ko razdrobljena Unija težko lovi korak s časom, utegne postati najbolj tvegano sledenje britanskemu zgledu. Po izbruhu dolžniške krize je večja nacionalna optika ena od osrednjih smeri razvoja. Voditelji imajo čedalje raje majhne, kratkoročne uspehe pred domačim občinstvom in kazanje s prstom na druge. Begunska kriza je pokazala, v kakšnem stresu so strukture EU, saj članice bolj zaupajo ukrepanju na lastnem dvorišču kot skupnim, evropskim rešitvam. Solidarnost je le še floskula. Način in okoliščine, v katerih se sprejemajo usodne odločitve, so kvečjemu karikatura resnega političnega procesa. Nauk britanske zgodbe je, da mora biti Unija pripravljena na razpravo o resni reformi same sebe, in ne zgolj odnosov z Otokom.
