A si ti tud not padu?

Vprašanje iz prisrčne in najbrž tudi najbolj znane scene iz filma Ne joči, Peter bi lahko po zdaj že znameniti predstavitvi pred parlamentarnimi zasliševalci postavili tudi bodočemu ministru za infrastrukturo (soimenjaku junaka iz filma) Petru Gašperšiču. Njegova stališča do ključnih infrastrukturnih projektov – tretje razvojne osi, dokončanja avtoceste proti Hrvaški in gradnje drugega tira –, ki jih je z enim zamahom počistil iz svojih (in torej tudi vladnih) načrtov, postavljajo resno vprašanje, kako je sploh pristal v ekipi, ki bo potrjena danes. Kot da je, tako kakor nemški vojak v filmu, po naključju padel v vlado.

Lahko bi sicer pohvalili njegovo odkritost, da bodo morali ti projekti zaradi finančno razpadajoče države pač za dolgo časa z mize. Lahko bi, če bi razloge za to svoje ne nazadnje pogumno sporočilo o realnem stanju »na terenu« argumentirano predstavil javnosti. Ko pa smo od strokovnjaka, ki menda noče biti politik, slišali toliko neutemeljenih obrazložitev, se postavlja vprašanje, v katero luknjo je na predstavitvi padel.

»Argumenti«, da ni smiselno graditi avtoceste do Gruškovja zaradi nekaj nemških turistov, da drugi tir ni potreben, ker so se tokovi že izognili državi, pa da tretja razvojna os pomeni resno grožnjo izseljevanja, so na ravni razprav ob šanku. Kandidat je, še preden je bil izvoljen, na noge dvignil najmanj tri slovenske regije, ki, kar zadeva njegov resor, že leta živijo zgolj od cestno-železniških obljub. Intimno so njegovo čistko velikih infrastrukturnih projektov zaradi dosedanjih izkušenj z vladami in ministri ter stanja v državi najbrž pričakovali in bi morda bili zadovoljni vsaj z odkritostjo.

Toda ne na način, da argumenti, zakaj nečesa ne bo, izzovejo predvsem solze (po)smeha.