Tiskane izdaje
Teden po začetku velike ofenzive na Mosul, mesto pod nadzorom samooklicane Islamske države, je na frontnih črtah in tudi v diplomatskih krogih že mogoče zaznati nastavke (ne)predvidljive in kaotične prihodnosti etnično zelo občutljivega območja na severu Iraka.
Kot je bilo mogoče pričakovati, ne gre vse po načrtih. Če so se pripadniki skrajne sunitske milice v prvih dveh dneh izogibali neposrednim spopadom in so nad iraške ter kurdske vojake pošiljali samomorilske napadalce, avtomobile bombe in ostrostrelce, je njihova obrambna taktika po petkovem strateško zelo pomembnem napadu na Kirkuk, najbolj »mehkim tkivom« Iraka, postala veliko bolj sofisticirana in – nevarna. Usklajenemu napadu na Kirkuk je danes sledil še napad IS na mestece Rutba južno od Mosula, s katerim so skrajneži – namesto da bi se le branili – odprli novo fronto. Ne kurdske sile (pešmerge) ne iraška vladna vojska takšnega odziva Islamske države, ki ji nenačelna koalicija nikakor ne bi smela dopustiti, da »določa tempo«, očitno niso pričakovale. To je vojaško in strateško nedopustno. IS skupaj s svojimi naročniki deluje predvidljivo; skoraj kot po matrici: popolnoma jasno je bilo, da bodo borci samooklicanega kalifata poskušali razširiti območje boja in frontno črto čim bolj razpršiti. Načrtovalci ofenzive bi morali pričakovati tudi več samomorilskih napadov v iraških kurdskih in šiitskih mestih.
Zapleta se tudi na politični ravni: odnosi med iraškimi in kurdskimi oblastmi, ki nikoli niso bili dobri, zdaj temeljijo izključno na skupnem sovražniku. A na bojišču, kjer imajo glavno vlogo vladne sile, je mogoče videti, da Kurdom, ki bitko bijejo na »domačem terenu«, podizvajalska vloga nikakor ne ustreza. Pritožujejo se, da njihovi možje umirajo zaman in da bi jim moral ob delitvi »vojnega plena« pripasti del Mosula, večinoma sunitskega mesta, ki šiitskih osvoboditeljev iz vrste iraških vladnih sil zaradi nikoli končane državljanske vojne nikakor ne bi sprejelo z navdušenjem. Nasprotno.
Vse bolj napeto je tudi med Irakom in Turčijo, ki hoče na vsak način sodelovati v bitki za Mosul. Skoraj tisoč turških vojakov v oporišču blizu frontne črte pri krščanskemu mestu Bašika, ki so ga danes zavzeli Kurdi in se Mosulu tako približali na le sedem kilometrov, je pripravljenih na posredovanje. A nihče ne ve proti komu – oziroma s kom. Turški vstop v ofenzivo bi, tako kot v sosednji Siriji, vojni dodal skrajno tvegano dimenzijo. Nujno je treba omeniti še vzporedno bitko za Alep in vprašanje morebitnega »umika« pripadnikov IS v Sirijo ter seveda vse večje napetosti v ameriško-ruskih odnosih. Podobno velja za saudsko-iransko tiho vojno, katere del je tudi bitka za Mosul.
Toda pravi spopad za (nekoč) drugo največje iraško mesto, kjer pod strahovlado IS živi okoli 1,5 milijona ljudi, se v absolutno vnetljivih okoliščinah sploh še ni začela. Ko se bo, bo spopad dobil tudi – ali predvsem – humanitarno dimenzijo. Ta je bila do zdaj večinoma spregledana: čeprav je iz Mosula in okolice v zadnjem tednu povprečno zbežalo od 100 do 150 družin na dan, v severnem Iraku pa pospešeno rastejo nova in nova begunska taborišča.
