Slovenija je prejšnji četrtek v Tokiu potrdila mednarodni trgovinski sporazum o preprečevanju ponarejanja ACTA. Uradniki so pripravili pozitivna mnenja, vlada je njihova stališča potrdila, slovenska veleposlanica na Japonskem Helena Drnovšek Zorko ga je po službeni dolžnosti podpisala. Vse je potekalo po utečenem, standardnem postopku.

Včeraj je veleposlanica na svetovnem spletu zapisala, da je s podpisom izpolnila svojo uradniško dolžnost, a hkrati odpovedala kot državljanka. Predstavniki vlade prečesavajo magnetograme in ugotavljajo, kdaj in kako so slovenski poslanci podprli sporazum. Uradniki in strokovnjaki se izogibajo novinarskim vprašanjem, nekateri evropski poslanci napovedujejo blokado v evropskem parlamentu, udeležbo na sobotnih demonstracijah proti ACTA je na spletnih družabnih omrežjih napovedalo več tisoč protestnikov. Nič več ne poteka po utečenem, standardnem postopku.

Razprava o sporazumu se je nepričakovano preselila v javnost. Nasprotniki opozarjajo, da ACTA napoveduje strožje protipiratske zakone, s katerimi bodo podpisnice postopno uzakonile nadzor internega prometa in uvedle spletno cenzuro. Zagovorniki trdijo, da dogovor ne bo prinesel omenjenih zakonodajnih sprememb, ampak so želeli predlagatelji le zapisati smernice, kako učinkoviteje poskrbeti za varstvo intelektualne lastnine in avtorskih pravic. Vendar ne znajo prepričljivo odgovoriti na vprašanje, zakaj so v strogi tajnosti nekaj let pripravljali tako »neškodljiv« sporazum, ki ga ni bilo mogoče uveljaviti po običajni poti in skupaj z zainteresirano javnostjo.

Tak postopek kaže, da so hoteli predlagatelji namenoma preprečiti javno debato ter se izogniti vprašanju, kdo in čemu je v resnici predlagal sporni sporazum, ki ga je podpisala nova »koalicija voljnih«. Odgovora še ni.

Poljska mladina proti sporazumu ACTA protestira na ulicah Foto: AFP