Tiskane izdaje
Donald Trump se je kot predsednik več mesecev otepal najdaljše ameriške vojne, ki jo je prek Baracka Obame podedoval od Georgea Busha mlajšega. Kot zasebni državljan jo je označil za »izgubljanje časa in denarja«, a vsaj ni tako kot pri Iraku in njegovi nafti predlagal, naj ZDA oplenijo Afganistan in si povrnejo stroške. Potem je v ponedeljek na hitro objavil novo strategijo, ki podpira nadaljevanje vojne pod Hindukušem.
Vzrok za napoved je treba bolj kot v Kabulu iskati v Washingtonu. Trump je svoje dosežke prejšnji teden nadgradil s koketiranjem z neonacisti ter sprožil do zdaj najhujši izbruh jeze. Nagovor naroda naj bi nekoliko očedil umazano podobo vrhovnega poveljnika. Toda slabe pol ure monotonega branja s teleprompterjev ni ponudilo ničesar bistveno novega, le mešanico že večkrat preizkušenih možnosti, ki niso delovale v preteklosti in za katere ni jasno, zakaj naj bi v prihodnosti.
Predsednik je pomanjkanje ključnih podrobnosti označil za namerno skrivanje ameriških načrtov. Datuma umika ni več, Bela hiša se bo namesto na gradnjo države osredotočila na »praktične stvari«, kot je »pobijanje teroristov«. Trdoroko je tudi diplomatsko mešetarjenje s Pakistanom in Indijo, a bo prej prililo olja na ogenj, kot pa pomagalo gasiti požar. Tega podpihuje Rusija, ki rada sipa sol na rane ZDA, v vzhodni sosedi navzočnost krepi tudi Iran.
V resnici v Afganistanu ni dobrih izbir, nadaljevanje spopadov bo podaljšalo agonijo naroda, v katerem generacija za generacijo pozna le vojno in umiranje. Hiter umik ZDA in njenih Natovih zaveznic pa bi lahko povzročil razcvet nove Islamske države. Trump rad napoveduje zmage, toda tokrat mu bo uspelo, če ne bodo izgubili in bodo talibe pripravili do mirovnih pogajanj.
