Tiskane izdaje
Ob novici, da se je novogoriška Visoka šola za umetnost prelevila v prvo akademijo, ustanovljeno po drugi svetovni vojni, je mogoče pomisliti, da nam v podalpskih krajih po tej plati – torej tako po tisti, ki predaja znanje, kot po tisti, ki bruha kreativnost – ne gre pretirano slabo. Nova Akademija umetnosti ima s svojima predhodnicama lepo, več kot dvajsetletno tradicijo, tisti, ki jo vodijo, poudarjajo, da jih zanimajo široko, svetovljansko razgledovanje po svetu umetnosti, a tudi sodelovanje z znanostjo in srečevanje z najrazličnejšimi sodobnimi umetniškimi praksami, ki jih velika večina biva v digitalnem. Slišati je taka zaklinjanja seveda imenitno, veseliti se je mogoče akademske dinamičnosti, a zelo po slovensko se ni mogoče le iskreno predati vzhičenju in upati na najboljše, ampak se je treba tudi zamisliti o motečem preostanku.
Svojim diplomantom nova akademija obljublja, da se bodo lahko zaposlovali marsikje, povsod tam, kjer se ukvarjajo s produkcijo in postprodukcijo videa, filma, fotografije, grafičnih uporabniških vmesnikov, animacije, animiranega filma in animirane grafike, torej v medijskih in produkcijskih hišah, oglaševalskih agencijah, arhitekturnih birojih, galerijah, muzejih, arhivih in drugod, nekateri izmed profilov, pravijo v Novi Gorici, sodijo tudi med deficitarne poklice.
Ko so letos na pomlad na festivalu literature sveta Fabula razpravljali o kulturi kot seštevku umetniških užitkov in ekonomskih učinkov, je na tapeto prišel tudi premislek o kulturnih in kreativnih industrijah, ki v Sloveniji še niso definirane na nacionalni ravni. Koncept kulturnih in kreativnih industrij in tudi kreativne ekonomije, je takrat omenil novinarski kolega, je prišel z britanskega otoka konec devetdesetih let, laburisti so v njem videli poseben segment, ki z ustvarjalnostjo, z intelektualno lastnino, kamor sodijo avtorske pravice, zmore na čudovito nov način poganjati gospodarski razvoj. Gre torej za to, da bi umetniki in njihovi vsakršni kreativni centri postali brezhibni aparati za nenehno in neustavljivo kulturizacijo realnosti, za predelovanje »trde« umetnosti v povsod dosegljivo potrošniško robo za razsvetljene, čemur pomaga streči tudi medijska industrija. Mimogrede, kreativne industrije so postale tudi sveti gral evropskih kulturnih birokratov, nalepka, ki so jo nenadoma začeli uporabljati vsi.
A kaj je zmožna zagotoviti država, ki si želi več umetnikov nove vrste, umetnikov, ki so že v prihodnosti? Bodo sploh zaposljivi? Ali pa bodo novi diplomanti umetniških akademij prispevali le nove številke k vse večji množici samozaposlenih v kulturi? Množice, katere pripadniki, kot kažejo statistični podatki, povečini ne dosegajo niti minimalne, kaj šele povprečne slovenske plače? Je trditev, da imamo kreativnost (in revne umetnike), ne pa kreativne industrije, res obupno resnična? Ustanovitev nove akademije je še eno znamenje, da mora kulturna politika začrtati in uveljaviti nov kulturni model. Takoj, ne smemo ji pustiti akademskih petnajst.
