Aktivno gledanje vstran

Nekako po tihem, skoraj neopazno, se je v slovensko politično-upravno govorico prikradel relativno nov in precej skrb vzbujajoč pojav. Doslej smo bili namreč vajeni rednih prikazov Dunning-Krugerjevega efekta. Ta opisuje položaj, v katerem aroganca in zaverovanost odločevalcev samih vase raste obratno sorazmerno z njihovo sposobnostjo in – nujna posledica – so tisti dejansko sposobni manj samozavestni in prepričani sami vase, misleč, da so vsi preostali vsaj tako sposobni.

A v tednu, katerega konec držite v rokah, se je pojavil vzorec, ki bi ga lahko opisali kot »negativno projekcijo pooblastil«. Gre za položaj, v katerem odločevalec vnaprej ugotovi, da neke naloge ne bi mogel opraviti dovolj dobro, zato se je sploh ne loti.

Čudovito, boste rekli, končno nekdo, ki se zaveda lastnih omejitev in se ne loti dela samo zato, da bi imel delo. Težava nastane, ko to reče šef organa, ki bedi nad javnimi financami, še večja težava pa nastane, ko to reče v povezavi s projektom, v katerem javno razkrite nepravilnost, obtožbe o korupciji in ugotovitve o prepletenosti levo-desnih, državno-lokalnih in javno-zasebnih lobijev dobivajo epske razsežnosti.

Gre seveda za TEŠ6 in izjavo predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela, ki je dejal, da bi bilo računsko sodišče pri reviziji tega projekta neučinkovito. S tem je ponovil svojo izjavo iz julija letos in tako vzpostavil vzorec aktivnega gledanja vstran ob metanju javnega denarja v šoštanjsko jamo brez dna.

Resnici na ljubo ima računsko sodišče pri nadziranju paradržavnih institucij, kot je TEŠ6, relativno zvezane roke in tudi pod prejšnjim vodstvom je bil ta projekt bolj ko ne zunaj vidnega polja te institucije. Vesel ima prav, ko pravi, da lahko projekte, kot je šoštanjski, nadzira le posredno, z nadzorom uporabe državnih jamstev in vloge, ki so jo pri tem odigrali drugi pristojni organi. Vprašanje pa je, zakaj se mu vloge državnih oziroma občinskih organov v tej zgodbi ne zdi vredno preverjati.

Šef računskega sodišča pravi, da bi verodostojne odgovore lahko dala le »celovita revizija« in da bi to vprašanje veljalo rešiti »sistemsko in ne ad hoc, za posamezno investicijo«. Kar pravzaprav pomeni, da se ne bo zgodilo nič. Če kaj, potem je TEŠ6 učbeniška definicija sistemskega problema, kjer so se v škodljiv presežek sešteli neznanje in (zavestna?) ignoranca odločevalcev na lokalni in državni ravni, pohlep upravljavcev tega dela energetike ter zasebni interesi tako enih kot drugih. Vse to seveda na račun (posredno ali neposredno) javnega denarja.

Zato je Veselova »negativna projekcija pooblastil«, češ, tudi če se lotimo zadeve, ne bo nič zaleglo, zgolj bežanje od odgovornosti in kazanje s prstom na druge. Predsednik računskega sodišča je namreč vse to povedal v kontekstu komentarja odstopa senata Komisije za preprečevanje korupcije, kjer se je branil očitkov naveze Klemenčič-Praprotnik-Selinšek o neaktivnosti pri reševanju šoštanjske energetske zablode.

Vzorec, ki ga je vzpostavil predsednik računskega sodišča, je toliko bolj skrb vzbujajoč, ker gre za šefa nadzornega organa, se pravi institucije, ki naj bi bila z dolžino mandata (devet let) razbremenjena prepletenosti s politiko. Zato pri tem ne moremo prezreti dejstva, da je Vesela na to funkcijo predlagal predsednik republike Pahor, ki je še kot predsednik vlade prav tako aktivno gledal vstran, ko se je zgodba o TEŠ6 začela resno kuhati, opozorilom takrat koalicijske Zares navkljub.

Zato ni odveč skrb, da bo negativna projekcija pooblastil in posledično aktivno gledanje vstran v bližnji prihodnosti postalo še bolj izraženo. KPK je bila ena redkih nadzornih institucij, ki se je ukvarjala s TEŠ6 v širšem smislu, mimo zgolj kazensko-pravnih vidikov. Naloga novega senata protikorupcijske komisije bo, da bo trud nadaljeval in stopnjeval. A tudi novo vodstvo KPK bo imenoval – uganili ste – predsednik Pahor.