Tiskane izdaje
Bitka za Alep se, vsaj zdi se tako, nezadržno približuje krvavemu epilogu. Vladne sile ob obsežni podpori ruskih letal in iranskih prostovoljcev drugo za drugo zavzemajo porušene soseske, od katerih je zaradi silovitosti spopadov ostalo bore malo drugega kot kupi železobetona. Krvavi davek zadnje ofenzive režima, ki si z njenim epilogom obeta odločilni obrat v skoraj šestletni vojni, se za zdaj šteje v stotinah, obstaja strah, da bo vrtinec maščevanja pogoltnil tisoče.
Spopad za največje sirsko mesto in nekdanjo ekonomsko prestolnico države so poznavalci v zadnjih letih upravičeno razglašali za bitko, ki bo odločila zmagovalca spopada med režimom predsednika Bašarja al Asada in široko pahljačo njegovih nasprotnikov. Zato se ob bližanju njenega konca, ob katerem bo svojo zastavo nad opustošenim mestom dvignila vladna vojska, samo po sebi postavlja vprašanje, kaj to pomeni za nadaljnji potek (za zdaj) najbolj brutalnega in krvavega konflikta 21. stoletja, ki je odnesel že več kot 300.000 življenj in čez domači prag pregnal vsakega drugega Sirca.
Po prvem scenariju, ki ga pričakuje režim v Damasku, bo uporniški poraz v Alepu prinesel odločilni preobrat in popolno prevlado vladne vojske. Ta bi, osvobojena izjemno kompleksnega urbanega bojišča, lahko preusmerila svoje sile na druga bojišča in postopoma pometla z nasprotniki. Med slednje pa, vsaj v prvi fazi nadaljevanja konflikta, ne gre šteti tudi Islamske države, saj skorajda ni dvoma, da bo režim v skladu s svojo dosedanjo prakso obračun s skrajno islamistično milico, ki jo je sam izdatno pripomogel zaploditi, potisnil v drugi plan.
Toda vprašanje je, ali je po dolgih letih srditih spopadov sirska vojska dejansko sposobna kreniti v odločilno ofenzivo in prevzeti nadzor nad celotno državo. Če ni tako, bi lahko zasedba Alepa sama po sebi zadovoljila apetite režima in odprla vrata postopni deeskalaciji konflikta in konsolidaciji ozemlja, ki ga nadzorujeta sprti strani; kot vzorec za slednje bi lahko služila serija sporazumnih predaj dolga leta obleganih žepov upora, s pomočjo katerih je režimu v zadnjih mesecih uspelo »očistiti« ozemlje okoli Damaska. Sporazumna umiritev konflikta bi sčasoma lahko vodila v politične pogovore o federalizaciji razdeljene države, kar bi upornikom prineslo možnost soodločanja o njeni usodi, vladi povrnitev izgubljene mednarodne legitimnosti, tovrstna ureditev pa bi lahko zadostila tudi apetitom Kurdov po lastni entiteti.
Še najmanj verjeten se zdi scenarij, po katerem bi poraz v Alepu prisilil opozicijo v poenotenje vrst, kar bi ji omogočilo ponovni prevzem pobude na bojiščih. Medsebojno sprte frakcije upora proti Asadovemu režimu, ki se jim je, denimo, na vzhodu Alepa uspelo združiti pod enotni poveljniški dežnik šele na pragu poraza, ne vlivajo upanja, da bi se kaj takega lahko uresničilo. Poleg tega ta scenarij vključuje tudi (precej neverjeten) odločnejši nastop mednarodnih sponzorjev upora proti režimu, ki bi posledično morali kreniti v odločnejšo in neposredno konfrontacijo z Rusijo.
In prav v teh akterjih se skriva jedro odgovora na uvodoma postavljeno vprašanje. Katero pot bo ubral sirski konflikt, se seveda ne bo odločalo (le) v Siriji, ampak predvsem v prestolnicah, ki tamkajšnje sprte strani uporabljajo kot kmete na globalni strateški šahovnici. Dokler se ti ne bodo napili krvi, jo bodo Sirci še naprej prisiljeni darovati.
