Amaterizem, arbitrarnost in naključja

Tradicionalne stranke imajo pomanjkljivosti, a profesionalizirana politika je nepogrešljiva za korektno delovanje države.
Objavljeno
07. marec 2018 20.34
Kocevje 02.06.2012 - 8 Kongres SD.foto:Blaz Samec/DELO
Peter Rak
Peter Rak
Največja kazen za tistega, ki ne želi vladati, je, da mu vlada nekdo, ki mu je inferioren. Platonova misel se v današnjem svetu vse bolj potrjuje, z razgradnjo tradicionalnih strank in vzponom vedno novih liderjev ad hoc formiranih strank, gibanj in list se postopoma približujemo stanju popolne politične negotovosti. Kot da bi bili načrti, programi, vizije in ne nazadnje tudi družbene iluzije že dokončno konzumirani in s tem odpisani, politika pa prepuščena amaterskim improvizacijam, arbitrarnosti in naključjem, kjer ni več napovedi in obljub ter niti odgovornosti, če te na koncu mandata niso izpolnjene.

Slovenija na tem področju nič ne zaostaja, prav nasprotno, trendom zvesto sledi in jih soustvarja, junijske parlamentarne volitve pa bodo zelo verjetno to usmeritev ponovno potrdile. Tradicionalne stranke, torej SDS, SD, NSi in Desus, tako pravzaprav ne tekmujejo več za prvenstvo, temveč se zgolj prerivajo za drugo, tretje, četrto in peto mesto. In medtem ko tako imenovane leve stranke seveda računajo, da se bodo ob zmagovitem novem političnem obrazu ponovno kvalificirale za koalicijo, pobrale nekaj manj pomembnih resorjev ter spet vedrile in oblačile do volitev leta 2022, so na desnici očitno že obupali, da bi v bližnji prihodnosti sestavili vlado ali vanjo vsaj vstopili.

SDS se je pravzaprav umaknila v skoraj popolno »splendid isolation«. Ki pa je vse manj odlična in vse bolj zgolj izolacija oziroma že skoraj patološka osama, obenem zagrenjena in letargična distanca od zunanjega sveta in predvsem politične ter družbene realnosti, ki je menda kruta in nepravična. Resda je cinizem članov stranke in Janeza Janše deloma tudi razumljiv in upravičen, saj je demonizacija SDS in še zlasti njegovega predsednika dobila že neobvladljive razsežnosti, njegovim nasprotnikom je uspelo »antijanšizem« utrditi kot nekakšen razsvetljenski standard in ga kvalificirati kot brezpriziven dokaz o domnevni naprednosti in liberalnosti.

Roko na srce so v stranki potegnili nekaj nedvomno spornih potez, zadnja med njimi je afera z najetjem posojila v Republiki Srbski, res pa je medijski nadzor nad SDS veliko bolj rigorozen in kritičen kot do drugih. Vendar je to hočeš nočeš treba vzeti v zakup, zato užaljen umik v vzporeden, vase zaprt politični univerzum ni smiseln in še manj racionalen. Spor SDS s sorodnimi strankami, banalna, pogosto povsem deplasirana komunikacija prek družbenih omrežij, selektivno izbiranje oziroma zavračanje sodelovanja v nacionalnih elektronskih medijih ter predvsem ustvarjanje lastne medijske mreže, ki ima zelo skromen domet ter nizke profesionalne standarde, so politično kratkovidni in predvsem povsem neučinkoviti. Budistični rek, da je jezen človek sinonim za nekoga, ki izpije strup in upa, da se bo zastrupila oseba, na katero se jezi, je še kako resničen, pa tudi sicer so jeza, sovraštvo in zamere v politiki povsem kontraproduktivni.

Za nov zagon stranke bi bila ena od opcij tudi zamenjava predsednika SDS. Po eni strani je razumljivo, da Janša temu nasprotuje, saj bi to pomenilo zmago njegovih nasprotnikov. Možen je tudi osip volilnih glasov, saj nedvomno mnogi volijo SDS tudi in predvsem zaradi njenega predsednika, zelo verjetno pa bi bil tudi njegov naslednik hitro tarča medijskih diskvalifikacij. Po drugi strani pa bi to vendarle pomenilo določeno sprostitev napetosti, možnosti za sklepanje različnih predvolilnih in povolilnih koalicij ter vrnitev stranke v slovenski politični mainstream.

Vse to ni pomembno zato, ker bi kdo želel favorizirati SDS, temveč zaradi nujne stabilizacije in uravnoteženja politične scene. Ta je povsem razcefrana in nepregledna, glede na nove stranke in liste, ki napovedujejo kandidaturo na parlamentarnih volitvah, se lahko ta nepreglednost stopnjuje do kaotičnosti, ki bi lahko ogrožala tudi sestavljanje in operativnost prihodnje vlade. Predvsem pa je okrepitev desnega pola pomembna za redno ciklično menjavo oblastnih garnitur, saj se dolgotrajna dominacija enega političnega spektra manifestira v formalnem in neformalnem obvladovanju vseh državnih sistemov in podsistemov, to pa lahko privede do popolne izrojenosti bistva parlamentarne demokracije.

Svet se danes vrti v nenavadnih obratih. Na eni strani nerazumljivo veselje s favoriziranjem političnih outsiderjev in na drugi zgolj privid demokracije z avtoritarnimi liderji. ZDA so z Donaldom Trumpom najbolj svarilen primer nepremišljene ad hoc izbire, in to ne zgolj zaradi njegovih političnih domislic, temveč tudi zaradi njegovega spornega osebnostnega in psihološkega profila. Podobno je z volitvami v Italiji, kjer že tradicionalno politično nestabilnost dodatno zapletajo amaterski novinci. Na drugem koncu spektra so Putin, Lukašenko, Orban in Erdoğan, ki navidezno vladajo v večstrankarskem sistemu, vendar je jasno, da ne izbirajo sredstev za dosmrtni mandat.

Obe opciji sta skoraj enako slabi, in medtem ko nevarnost prikrite avtoritarne diktature Sloveniji ne grozi, je nevarnost političnega amaterizma zelo stvarna. Že res, da imajo tradicionalne stranke svoje pomanjkljivosti, pa vendarle je profesionalizirana politika s svojo mrežo, članstvom in notranjo organiziranostjo nepogrešljiva za korektno delovanje države. Karierni politik pač postopoma pridobiva izkušnje in ne more zasesti najvišjih položajev kar čez noč, je prisiljen v dialog in nujne kompromise, predvsem pa se po izteku mandata – v primerjavi z volunterskim slehernikom brez resnih in dolgoročnih političnih kariernih načrtov – ne more pišmeuhovsko in brez občutka odgovornosti vrniti na izhodiščno funkcijo. Če bomo še dolgo eksperimentirali z eksperimenti, se nam bo pač prej ali slej zgodilo, da bo politična scena ali eksplodirala ali pa implodirala.