Amaterski jutri

Slovenskih športnih »pravljic« je bilo v zadnjem času toliko, da bi ta stolpec lahko porabili le za naštevanje uspehov, ob katerih bi težko ovrgli trditev, da je dvomilijonska palčica izpod Alp po številu prebivalcev svetovna športna (vele)sila. Še težje bi prezrli dejstvo, da še nikoli ni bila tako velika razlika med tem, kar ta čas žanjemo na mednarodni sceni, in tem, kar se dogaja doma, v bazi, ki je vzgojila ase zvenečih imen.

Ti so večinoma »proizvod« nekih drugih, boljših časov, ki niso bili idealni (finančne težave, mahinacije in plačilna nedisciplina so del našega športa od vekomaj), a so bili precej obetavnejši. Na to ne gre opozarjati iz usmiljenja do športnikov, ki jim gre kot socialni kategoriji še zmeraj najbrž bolje kot večini navadnih smrtnikov. Gre za razgradnjo ustroja, ki je pripomogel, da se je v marsičem anonimna Slovenija zapisala na svetovni zemljevid pred krizo in ugibanji, ali bo naša država naslednja iz vrste razvpitih, ki so zaprosile za pomoč.

Če je slovenski šport na kolikor toliko profesionalni ravni preživel prva leta pešanja domačega gospodarstva, ga bodo nadaljnje slabitve in prodaja podjetij v državni lasti (ta so skupaj z državo ena redkih preživelih športnih »mecenov«) prisilile v prilagajanje novim razmeram.

Delovna mesta v slovenskem poklicnem športu bodo vse večja redkost. Profesionalci bodo najbrž le tisti, ki bodo znali trgu ponuditi pravi proizvod in se bodo znali preživljati iz lastnih sredstev. Med slovenskimi klubi takšnih razen NK Maribor ni prav veliko. Kaj preostane drugim? Dovolj močni strici iz političnega ospredja ali pa tako močna želja po uspehu, da bodo delali kot profesionalci, nagrajeni pa bodo kot amaterji, in upali na boljši jutri. V tujini. Tako so navsezadnje vzniknili naši prvi športni junaki.