Amerikanizacija monarhije

Vpliv ameriške kulture in tradicije je bil v Windsorju nezgrešljiv, na trenutke povsem prevladujoč.
Objavljeno
20. maj 2018 20.00
Posodobljeno
20. maj 2018 19.59
Kraljevo poroko so proslavili tudi učenci srednje šole Immaculate Heart v Los Angelesu, ki jo je nekoč obiskovala Meghan Markle. FOTO: Mike Blake/Reuters
Britanski novinar Christopher Hitchens se je za časa svoje izjemne kariere večkrat obregnil ob britansko monarhijo, ki jo je videl kot anahronizem, zrel za odpis. Usoda je odločila, da je živel še toliko časa, da je leta 2011 doživel evforijo, ki je spremljala poroko princa Williama in Kate Middleton. Hitchens ne bi bil Hitchens, če bodoče neveste pred poroko ne bi opozoril, v kaj se pravzaprav spušča. »Če ga resnično ljubiš, pobegnita. Mnogi med nami nočemo niti ne potrebujemo še enega žrtvenega jagnjeta, s katerim bomo zalivali osušene kosti in žile izsušenega sistema,« je zapisal v reviji Slate.

Večina ljudi, se zdi, o britanski monarhiji ne razmišlja tako kritično. Njihov pogled na kraljevo družino je izrazito idealiziran, tudi zato, ker je obravnava njene vloge in članov v množičnih medijih praviloma enodimenzionalna; v ospredju sta vedno šarm in glamur. Ironično je, da jo še najbolj kritično dojemajo na Otoku. Drugod, zlasti v ZDA, so do nje bistveno bolj popustljivi.

Zanimivo bi bilo slišati, kaj bi si Hitchens mislil o najnovejšem podvigu družine Windsor, njeni širitvi čez lužo. Neomajna ameriška fasciniranost z britansko monarhijo je bila zanj vedno svojevrsten fenomen in prezrt del tako imenovanih posebnih odnosov med ZDA in Združenim kraljestvom, s poroko princa Harryja in ameriške igralke Meghan Markle pa je dosegla vrhunec. Navdušenje Američanov lahko do neke mere razumemo tudi Slovenci. Njihovo izkušnjo lahko primerjamo z mešanico presenečenja, ponosa in skepse ob prihodu Melanie Trump v Belo hišo. 

Ameriška dovzetnost za pravljice ima tudi politično podlago. Polariziranost v ZDA je še pred prihodom Donalda Trumpa na oblast presegla meje dobrega okusa, vse od njegove izvolitve pa ameriški republikanizem preživlja resnično hudo krizo identitete. Enako težke čase pod Trumpom doživljajo britansko-ameriški posebni odnosi. Ena od kvalitet monarhije, trdijo njeni zagovorniki, je, da se je sposobna postaviti nad politiko na način, kot se izvoljeni predstavniki ljudstva ne morejo. Novi zakon, če bo srečen, bo nedvomno trajal dlje kot mandati Donalda Trumpa, britanske premierke Therese May in njunih naslednikov. 

Povsem mogoče je, da bo sčasoma privedel do nove vrste posebnih odnosov. Ob vsem tem se bo težko izogniti spreminjanju podobe prastare institucije, ki jo zakonska vez pooseblja, in njenemu odpiranju navzven. Več kot dve stoletji zatem, ko so se Američani odpovedali pripadnosti britanski kroni, imajo priložnost, da na njej pustijo dolgotrajen vtis. Vpliv ameriške kulture in tradicije je bil v soboto v Windsorju nezgrešljiv, na trenutke povsem prevladujoč. Občutek je, da je bilo poročno slavje šele zgodnji primer tistega, kar prihaja.