Angelčki na konici igle

Niti žled ni bil tako nevaren kot nenadni zamaški na tirih.

Objavljeno
24. januar 2016 21.33
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Namesto da bi te dni praznovali in se veselili poslovnih uspehov Luke Koper, smo upravičeno v skrbeh, saj se vse bolj zdi, da take pomorske prevlade v pretovorni dejavnosti na Jadranu slovenski logisti očitno niso sposobni zdržati na dolgi rok. Že nekaj let je koprsko pristanišče največje po pretovoru kontejnerjev in avtomobilov, najpomembnejše avstrijsko (primat je prevzelo Hamburgu in Rotterdamu), najpomembnejše madžarsko in slovaško pristanišče.

Pomen Luke zgovorno kaže Madžarska, ki Sloveniji zunaj običajnih modelov ponuja 380 milijonov evrov kredita. Tudi Kitajci venomer znova sporočajo, da bi drugi tir zgradili za »bistveno« nižji znesek od tistega, ki si ga je naračunala državna družba DRI, in da bi ga zgradili vsaj dvakrat hitreje – v dveh do treh letih. Tujci torej bolje prepoznavajo strateške prednosti slovenske logistike in njene obmorske lege.

Logistika ni edini potencial naše države, toda že nekaj let se zdi, da vseeno nima veliko drugih, obetavnejših razvojnih projektov, ki bi lahko v razmeroma kratkem času prispevali k pospešeni makroekonomski rasti. Izvršna oblast takega projekta že leta preprosto ni sposobna (noče?) uresničiti. Po 20 letih od prvih odločitev o drugem tiru je oblast vrnila razpravo na začetek, češ da je projekt ekonomsko neupravičen. Zahtevane analize so že ničkolikokrat opravili in zdavnaj potrdili na vseh najodgovornejših instancah, jih vsakih nekaj let preverjali v teoriji in praksi. Po vsem tem pa oblast vrne postopek projekta na začetek. Minister Gašperšič naroči pri ITF analizo, ki odsvetuje gradnjo (študijo seveda izdelajo kadri iz Kopru konkurenčnih pristanišč). Analiza, ki jo izdelajo slovenski ekonomski analitiki in logisti, pa spet ne pušča dvoma o nujnosti gradnje.

V zadnjih mesecih se pojavi še novo prekletstvo: slovensko železniško omrežje je nenadoma preobremenjeno. Niti žled pred dvema letoma ni bil tako nevaren kot nenadni zamaški na nekaterih tirih. Prvi mož SŽ zmanjšuje problem in pravi, da je za zamude pri drugem tiru krivo pomanjkanje denarja, podpisani pa trdim, da je ravno obratno: zamude pri gradnji prispevajo k pomanjkanju denarja. Sloveniji sicer ne manjka denarja za bogato gradnjo železniškega omrežja drugod po državi, tudi na odsekih, ki so bistveno manj obremenjeni in tehnično bistveno manj problematični od koprskega.

Gre za preprosto vprašanje prioritet. V času, ko bi morala izvršna oblast biti hvaležna za podobne gospodarsko pospeševalne projekte, se ukvarja s plesom angelčkov na konici igle: s kleptomani v vladi, z dodatki za stalno pripravljenost, s potegavščinami in piarovskimi spodrsljaji predsednika vlade ... Same neresne teme, ki nerodno razgaljajo nazadovano stanje duha. Ampak eno je jasno: negradnja drugega tira bo bistveno manj prizadela Luko, ko se bo čez deset let morala povezati s Trstom. Večino škode bo nosilo slovensko gospodarstvo. Že današnji začetek gradnje bi bil pozen. Kdo in kako torej, če sploh, bo kdaj odgovarjal za izgubo, pravzaprav krajo vseh doslej izpuhtelih milijonov?