Anomalija ali avtonomija

Koliko ur na dan delajo učitelji in koliko bi morali? Imajo res dva meseca počitnic? So doma že ob dveh popoldne? In kaj bi se zgodilo, če bi morali biti na delovnem mestu osem ur? Bi to pomenilo, da bodo šole po četrti ali peti uri popoldne birokratsko zaprle vrata, kot napovedujejo učitelji, ali pa da bodo vsaj do takrat na voljo učencem, kot morda upajo starši?

Enopomenskih odgovorov na ta vprašanja ni. Pravzaprav jih je toliko, kot je šol in učiteljev. Morda je po Sloveniji enotno le to, da učitelji nimajo slabih deset tednov počitnic, ampak točno določeno število dni dopusta, razliko pa morajo doprinašati, kot se temu uradno reče, med šolskim letom. Že to, kako to počnejo, ni enotno urejeno.

Če vprašate ravnatelje, bodo – vsaj nekateri – rekli, da si že desetletja prizadevajo urediti vprašanje delovne obveznosti učiteljev. Drugi bodo morda zatrdili, da je to stvar njihove avtonomije.

Če vprašate sindikat, se bo ta strinjal, da je treba področje urediti, a dodal, da to v resnici ni mogoče. Kajti, kot je pred kratkim poudaril glavni tajnik Branimir Štrukelj, ne da se izmeriti, koliko časa učitelji namenjajo za pregledovanje domačih nalog, koliko za popravljanje kontrolk in koliko za priprave na učno uro. A tudi v drugih poklicih so opravila, ki se jih ne da natančno časovno opredeliti, vendar to še ne pomeni, da niso določena in ovrednotena. V njih nekateri, ne pa vsi, delajo prek svojega delovnega časa in naredijo več, kot je treba in pričakovano, pa za to niso posebno nagrajeni.

In če vprašate ministrstvo, vam bodo morda odgovorili, da je vprašanje delovne obveznosti tako ali tako urejeno, saj je »drugo delo« učiteljev opredeljeno v 119. členu zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja. Vsaj tako so po besedah predsednika združenja ravnateljev Gregorja Pečana govorili v preteklosti. »Šele ta zasedba kaže izraža željo po ureditvi anomalije, ki povzroča neenako obravnavo učiteljev po različnih šolah.«

Prav je, da je računsko sodišče končno odločilo, naj se natančno določi delovna obveznost učiteljev, in izpostavilo, da so do zdaj dobivali dodatno plačilo za delo, ki bi sicer moralo biti redno. Zdi se, da je računsko sodišče še edini organ, ki zna odločno povedati, kaj se z javnim denarjem sme početi in česa ne. Njegove odločbe so v zadnjem času odmevale v šolstvu, saj so bile povezane tako z afero honorarji kot tudi z afero dodatki. V obeh primerih se je nanje sklicevala tudi strokovna in sindikalna javnost. Tokrat je sindikat, zanimivo, do njegovih ugotovitev kritičen. Računsko sodišče pač ne razume specifike učiteljevega dela.

Kaj bi se sploh zgodilo, če bi morali učitelji po pouku še nekaj ur ostati v šoli? Tudi glede tega ni enopomenskih odgovorov. A morda bi otroci potrebovali kakšno odločbo manj, morda bi bilo manj nasilja in morda bi država privarčevani denar lahko namenila tistim, ki si za svoj trud zaslužijo nagrado.