Anonimke in anonimneži

Z anonimkami je na splošno križ. Ponavadi se ne berejo najbolje, napisane so nerodno in z enim samim ciljem: povedati grde stvari o predmetu pisanja. Zelo pogosto so tudi neresnične ali vsaj hudo izkrivljajo dejstva oziroma ne podajo (pravega) konteksta. Tudi kadar se skozi preverjanje prek drugih virov anonimka izkaže za bolj ali manj resnično (kot se je to zgodilo v primeru anonimke s KPK), jo spremlja grenak priokus cinkarjenja.

Toliko bolj, kadar je anonimka v službi dnevnopolitičnega interesa. Oziroma, kakor smo imeli priložnost opazovati v tednu, katerega konec držite v rokah, v službi dnevnopolitičnega interesa, ki je v službi nekega drugega, povsem zasebnega interesa.

Gre seveda za dramolet okoli privatizacije Telekoma, kjer je Združeno levico ponovno na barikade pognala (bolje rečeno, jih je tam utrdila) anonimna ovadba proti vodstvu družbe, ki je tik na tem, da preide v fazo zavezujočih ponudb za njen nakup.

Pri čemer seveda Združeni levici nihče ne jemlje pravice, da nasprotuje privatizaciji. Njihovo politično stališče s tem v zvezi je samo po sebi povsem legitimno. Kar bode v oči je dejstvo, da so se v slabega pol leta od volitev dodobra izurili v taktiki političnega obračunavanja z anonimkami, ki s(m)o jo kronisti blatnodolskega političnega kurnika večinoma pripisovali zgolj Janševi SDS. Taisti SDS, ki je bila v začetku tega sklica parlamenta navadno glavna tarča pikrih in občasno iskrivih razprav poslancev ZL.

Zato, četudi s precejšnjo mero benevolence privzamemo, da pri ZL za anonimno ovadbo niso vedeli, dokler ni prispela v njihov nabiralnik, mahanja z njo pač ne moremo šteti za legitimno politično potezo, pač pa bodisi za perfidno dvojno igro bodisi za naivno korakanje po kostanj v žerjavico za interese, ki imajo z demokratičnim socializmom v resnici bolj malo skupnega.

Pri izganjanju privatizacijskega hudiča je ZL sicer relativno uspešna, to je treba priznati. Kapital, ki so si ga in si ga še bodo nabrali iz tega naslova, je že tolikšen, da so v koalicijski SD vidno živčni, pa tudi zunanjemu ministru in šefu Desusa je oni dan ušlo, da bi privatizacija lahko zamajala vlado.

To sicer ne pomeni nujno predčasnih volitev, a tudi kakšni računi okoli novega mandatarja, kakršnim smo bili priča zadnje dni z lansiranjem (očitno za vsako priložnost primernega) bivšega SMC-jevca, poslanca Bojana Dobovška, so hudo brezkrčmarske narave.

Namreč: že če odmislimo kuloarske informacije, da na koalicijskih sestankih premier Cerar prav rad odigra karto odstopa in posledičnega padca vlade, je jasno, da si tega v bistvu ne želijo ne v SD ne v Desusu. Prva bije resno bitko za politično preživetje, za to pa je njeno nadaljnje bivanje v vladi ter izpostavljenost, ki s tem pride, naravnost nujno. Pa tudi Desus, brez katerega aktualne vlade praktično ni, v morebitni novi vladni kombinatoriki ni nenadomestljiv.

Še najmanj pa bi si menjave vlade morali želeti v ZL, saj jim zaradi potez aktualne vlade ratingi rastejo tako rekoč sami od sebe. Pri Združeni levici bi si morali v bistvu želeti, da se privatizacija ne bi nikoli nehala. Uspeh na volitvah je tako rekoč zagotovljen.

Zaradi naštetega bi se moral premier Cerar zavedati, da so vsi poskusi njegovega discipliniranja znotraj koalicije zgolj – težko blefiranje. Če jim bo vendarle popustil, si bo za posledice in lastno politično irelevantnost, ki bi sledila, kriv zgolj in samo sam.

Kako je videti politično pa tudi sicer vedno bolj irelevanten človek, je na primeru Borisa Štefaneca pokazal prav Cerar, ki je v odprtem pismu šefu KPK problematiziral tisto, kar smo na tem mestu odprli že oktobra lani, ko smo se spraševali, ali je KPK preprosto – pregorela.

Če šefu protikorupcijske komisije ni jasno, da so politični stiki političnemu sistemu enostavno inherentni in jih kot take ne kaže preganjati z ognjem in mečem, potem ga pač niti pod razno ne moremo več jemati za legitimnega udeleženca javne razprave in je zanj skrajni čas, da ponikne nazaj v anonimnost.

Predsednika republike, čigar ukaz o imenovanju si je Štefanec vzel zelo k srcu, bi moralo vse skupaj precej skrbeti. A raje kot s tem se šef države ukvarja z dobrimi starimi časi, ko je kot član slovenske delegacije demonstrativno odkorakal s kongresa jugoslovanskih komunistov ter si na pogovor povabi jedro takrat nastajajočega Demosa. Vsi drugi, ki so imeli prste zraven in so bili pri zagonu osamosvojitvenega duha vsaj tako pomembni, pa – kot da so anonimni.