Antijunaki

Evropska ideja bi potrebovala kakega junaka, toda povsod so sami povprečneži.

Objavljeno
03. junij 2014 17.48
Saša Vidmajer, zunanja politika
Saša Vidmajer, zunanja politika
V Evropi ne gre več za integracijo, temveč za demokracijo. Razprave o »več Evrope« so se umaknile debatam o krizi politike, kakršno poznamo. Del tega je tudi zgodba o predsedniku evropske komisije. Če voditelji držav članic EU pri izbiri kandidata za predsednika bruseljske komisije ne bodo upoštevali rezultata evropskih volitev, bo to napad na demokracijo, poudarja Jürgen Habermas. Nemški mislec, eden redkih, ki v času krize prevprašuje evropsko politiko, pravi, da bi s tem zadeli Evropo naravnost v srce.

Zmagovalec nedavnih volitev je evropska ljudska stranka, njen kandidat v volilni kampanji je bil nekdanji luksemburški premier in šef evroskupine Jean-Claude Juncker. In vendar je zdaj ideja, da bi prevzel vodilni položaj v EU, na Otoku, denimo, postala nepredstavljiva. Premier David Cameron je izjavil, da bi izbira destabilizirala njegovo vlado, čedalje slavnejši Nigel Farage bi jo potisnil v referendum z negativnim izidom. Velika Britanija, in na njeni strani so še Švedska, Nizozemska in Madžarska, kandidatu nasprotuje iz načelnih in specifičnih razlogov. Tradicionalno zadržanost države članice, ki je z eno nogo znotraj in z drugo zunaj osemindvajseterice, povečuje nasprotovanje parlamentu, ki ne more narekovati tempa evropskemu svetu, in federalizmu, ki ga pooseblja Luksemburžan.

Poleg teh pomisli so še širše, vseevropske. Juncker ni priljubljen, v marsičem uteleša dosedanjo politiko EU, rigorozno varčevanje in samozadostno elito. Oziroma kot je zapisal Timothy Garton Ash – in on ni Britanec, je Evropejec –, stara politika ni več odgovor za aktualna vprašanja. Izkušeni in premeteni politik, premier z najdaljšim stažem na celini, ponazarja malone vse, čemur so volivci na desni in levi odrekli zaupanje. Je iztrošena figura evropske preteklosti. To odzvanja po bruseljskih in strasbourških hodnikih, mnogi organsko nasprotujejo Junckerju, ki da ni sposoben povrniti zaupanja neverodostojni EU. In tu je še pomisel, da celotna evropska izbira, z njim, Schulzem in Verhofstadtom vred, sploh ni bila izbira. Trojica bruseljskih veteranov je skoraj eno in isto.

Spet so v obtoku »primerna« imena, tačas bivši irski premier Enda Kenny in finski predsednik vlade Jyrki Katainen. Vemo, Evropa, še posebej veliki, ne mara močnih političnih figur. Na nekem mestu je bil omenjen celo italijanski ministrski predsednik Matteo Renzi, eksot med evropskimi voditelji, čigar verodostojnosti volitve niso spodkopale. Kot da nihče ne bi opazil, kako prazna je embalaža, ki razen mladosti in populizma ne ponuja nič.

Edina drobcena podrobnost ostaja volilna obljuba, da bo tokrat drugače. Evropske volitve so bile vendar poskus, kako politiko EU približati ljudem, državljanom so pripovedovali, da tako rekoč volijo predsednika komisije, parlament je prepričeval, da jim vlade pač ne bodo vsilile imena. Toda kravje kupčije so se že začele. Spet so vse oči uprte v Angelo Merkel, sicer metodično kanclerko dogodki prehitevajo. Blagovna znamka Evropa pa še naprej izgublja ime.