Anže in njegovi risi

Le od kod se je vzela ta metalka kopja? Ne bom pozabil vprašanja, ko so me sredi Minska, v osrednjem državnem atletskem centru, spraševali o čudežni hrvaški deklici, olimpijski zmagovalki Sari Kolak, učenki slovenskega trenerja Andreja Hajnška, a komaj smo dobro prenehali razpravljati o kraljici športov, že se je beseda zasukala k ledeni ploskvi, palici in ploščku. Hokejska igra, ko gre za priljubljenost na stari celini, v beloruskem prostoru res nima tako dolge tradicije kot na Češkem, Slovaškem, Švedskem ali Finskem, toda odkar se je reprezentanca uvrstila v olimpijski polfinale, leta 2002 v Salt Lake Cityju, o športni panogi št. 1 v tej deželi ne gre dvomiti. Povrhu je tudi Dinamo Minsk, moštvo s sedemkrat ali osemkrat višjim proračunom, kot ga premore ves slovenski hokej, konkurenčen v KHL, najmočnejšem evropskem hokejskem tekmovanju.

Toda tako kot v prejšnjih kvalifikacijah so risi pohrustali Beloruse in Dance. Zdaj tudi z Anžetom Kopitarjem, hokejistom najvišjega svetovnega razreda, novim kapetanom moštva s Stanleyjevima pokaloma za leti 2012 in 2014. Toda tudi 29-letni Gorenjec ne bi mogel nagniti tehtnice na stran zmagovalcev, če pri tem ne bi vidnega deleža prispevali soigralci. Od sijajnega Gašperja Krošlja v vratih do spet zelo zbrane naveze branilcev kot obeh soigralcev v napadu: Jan Urbas, edini vrhunski hokejist s Cerkniškega jezera, je navzlic zlomljenemu prstu in opornici spet grizel kot lačen ris za plen v beloruski puščavi, kjer so doma tudi mogočni bizoni, Žiga Pance pa je že tradicionalno v reprezentančnem dresu igral kot za stavo. Posebno poglavje pripada umirjenemu Niku Zupančiču na klopi, slovenski navezi iz KHL (Žiga Jeglič, Robert Sabolič, Rok Tičar), prihajajočemu valu ter tudi tistim, ki sploh še nimajo kluba za sezono, ker preprosto Slovenija, navzlic že čudežnim dosežkom na ledu, nima ugleda med menedžerji in klubskimi delodajalci. Sabahudin Kovačevič, »okno v svet« po pristopu in tehničnem znanju za marsikoga med tekmeci iz Minska, sploh še nima pogodbe!

A slovenskim ekipnim športom je že tako zapisana usoda, da pripadnost moštvu lahko preseže tudi druge zaostanke. In tako je bilo nekoč med nogometaši, tudi rokometaši so z vodjo Urošem Zormanom ohranjali podoben duh kot naši risi s Tomažem Razingarjem in zdaj z njegovim naslednikom s prestižno oznako C na dresu Janom Muršakom. O tem, da je Kopitar vzornik vseh v slačilnici kot tudi tistih, ki še trkajo na vstopna vrata, pa sploh ne kaže razpredati.

Res je, da tekmovališče, kot to v Minsku, zna pisati lepe zgodbe. A ob teh ne kaže zaspati. Matjaža Rakovca in druge vodilne iz HZS bi lahko odnesel tudi val evforije. Že pred novembrskim turnirjem imajo nalogo promovirati zgodbo, da le ne bi bila blejska dvorana spet sramotno prazna, sicer pa domača scena hrepeni po koraku navzgor. Elitna članska vrsta je zelo visoko, mlajše selekcije pa niso bile še nikdar tako nizko!