Apatija zmaguje

Pa tako so nas imeli radi! Tako je vzkliknil eden izmed pred tremi meseci čudežno zmagovitih »čričkov«, privržencev komika Beppeja Grilla, ko se jim je zadnji konec tedna zgodil Caporetto. Kobarid po naše. Poraz. Polom na lokalnih volitvah. Še konec februarja so se za italijanske razmere nenavadno svobodomiselni ljudje iz Gibanja petih zvezd priljubili največjemu številu italijanskih državljanov, ki so imeli vsega dovolj. Levih in desnih in tistih na sredi, saj so jim vsi desetletja sadili rožice in peli pesmice, se med seboj zmerjali in mlatili, poleg tega pa drug drugemu držali »ravbarske lojtrice«.

Izbira županov, lokalnih veljakov, v normalnih okoliščinah ni veljala za enakovredno parlamentarnim volitvam. Na lokalni ravni so razmerja sil drugačna, so vedno razlagali tisti, ki so izgubili. Interesi so drugačni, manjšo vlogo imajo ideološke razlike, manj odmevajo puhlice politikov, ki se na lokalni ravni šele kalijo za vstop na veliki oder, ali pa so jih, uveljavljene politike, stranke poslale po kostanj v žerjavico.

Tokrat je vendarle malo drugače, kakor je bilo običajno, kadar so se stranke spopadle za županska mesta, še posebno za tistega v Rimu. Zgodovinski nasprotniki z leve in desne, ki sami sebi pravijo leva in desna sredina, z njimi je tudi tako imenovana sredina, ki se za nekaj drobtinic oblasti rada prilagaja, skupaj sedijo v vladi. Potem ko so se razblinili vsi gospodarski bumi in so se nekoč vsemogočne stranke, volitve pa so tudi sedanje veljake pahnile v pat položaj, jim ni preostalo nič drugega kot pogoltniti cmok in se igrati igro o skupnem reševanju potapljajoče se barke. Vlada pa ne zmore delati čudežev. Povečevanja brezposelnosti, predvsem med mladimi, ne more zajeziti. Kvečjemu v Bruslju se zna pogoditi, da z Italijo ravnajo bolj prizanesljivo, v rokavicah, manj oholo kakor s kakšno majhno, obrobno državi iz Unije.

V zadnjih tednih se je razširilo zmotno prepričanje, da utegne Beppe Grillo s svojimi svobodomiselnimi mladenkami in mladci, ki jih ne bremeni politična preteklost, zavzeti tudi kakšno županstvo, ko pa ima njegovo Gibanje pet zvezd v rimskem parlamentu prvo mesto in je imelo v prestolnici na parlamentarnih volitvah največjo podporo. Nihče mu ne more očitati, da je krivo morebitnih novih polomij, saj ni v vladi, samo v parlamentu njeni poslanci in senatorji vpijejo, da se z ničemer ne strinjajo. Pa kakšno zborovanje uprizori bivši komik in tako privabi tudi nove privržence, vsaj simpatizerje. Vsem sporoča, da je v zmoti in je tako rekoč izdajalec, kdor da svoj glas kateri od ustaljenih strank, ki so privedle do poloma države in sistema.

Prebujenje po lokalnih volitvah pa je bilo strašno. Šlo je predvsem za Rim in prav v prestolnici je bil poraz najhujši. Od skoraj tretjine glasov je ostal samo ducat, v drugem krogu se bodo za zmago pulili politiki, ki so zgodovinski nasprotniki in hkrati zavezniki iz vladne koalicije. »Črički« bodo samo opazovali.

Po prsih se kot zmagovalka trka Demokratska stranka. Po oblikovanju vlade, ki jo vodi, je doživela nove notranje razkroje, tudi domnevna očiščenja, še vedno ni gotovo, ali se ne bo razklala na dvoje ali troje. V resnici pa Demokrati, komunistično-katoliška leva sredina, niso prav nič zmagali. Prvo mesto je zasedla apatija. Ljudem je vsega dovolj. Ko v Rimu pride na volišče samo polovica upravičencev, mora biti nekaj hudo narobe, pa naj gre za parlamentarne ali lokalne volitve.