Arabske iluzije

Poldrugo leto po tem, ko se je tunizijski prodajalec sadja in zelenjave Mohamed Bouazizi v protest proti korupciji in birokraciji polil z bencinom in zažgal ter s tem sprožil arabsko pomlad, so demokratične spremembe na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki dramatično zastale.

Egiptovsko sodišče je preteklo soboto Hosnija Mubaraka in nekdanjega notranjega ministra Habiba al Adlija obsodilo na dosmrtno ječo. V dnevih, ko so policijski ostrostrelci v središču Kaira množično pobijali mlade protestnike in ko je osebje notranjega ministrstva v civilnih oblačilih mučilo stotine nasprotnikov Mubarakove diktature, bi pogumni in izobraženi protestniki, ki so za svobodo zastavili svoje življenje, takšno novico sprejeli kot čudežno odrešitev. Toda danes, točno šestnajst mesecev po tem, ko je deus ex machina egiptovskega vojaškega državnega udara in nekdanji vodja varnostno-obveščevalne službe Omar Sulejman v televizijskem nagovoru Egipčanom povedal, da se poslednji egiptovski faraon umika, protestniki dobro vedo, da so jim revolucijo ukradli. In to že v prvih dnevih protestov. Vse, kar je sledilo, je bila le stvar tehnike. Vojska je svojo oblast le še utrdila. Protestnike, digitalno generacijo, ki je za ceno svojega življenja odšla na analogne ulice, je ob pomoči starega režimskega ustroja preglasila »tiha večina«. Egipt se je hitro razdelil na dva trdna, absolutno nedemokratična bloka, ki sta precej bolj »kompatibilna«, kot se zdi. Sadove revolucije so poželi pohlepni generali in islamski pridigarji z vseobsegajočimi političnimi ambicijami. Država – in njena usoda – je postala last Vrhovnega vojaškega sveta in Muslimanske bratovščine, ki bosta v drugem krogu predsedniških volitev prihodnji konec teden vzpostavila uradno politično hierarhijo v državi. Egipt se je, kot je jasno pokazal sodni proces, ki je oprostil Mubarakove sinove in ključne ljudi varnostnega sistema, znebil diktatorja in – z demokratičnimi sredstvi – utrdil diktaturo.

Sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu ni bilo treba režirati velike gledališke predstave. Na nasprotnike režima je poslal tanke, težko topništvo in alavitske paravojaške enote, ki jim poveljuje njegov brat Maher. V svojem morilskem pohodu je sledil zgledu očeta Hafiza. Asad mlajši je vnaprej vedel, da mu tako imenovana mednarodna skupnost ne bo (z)mogla stopiti na prste. Še huje: opazovalci Združenih narodov množične poboje civilnega prebivalstva vse bolj ciničnega režima po zgledu Ruande in Srebrenice le – opazujejo. Asad je Sirijo namensko popeljal čez rob državljanske vojne. Konflikt med prebivalstvom in oblastjo je Asad spretno prevedel v »sektaški obračun«, v katerem je mogoče opaziti odlomke iz iraškega in balkanskega scenarija. Konflikt se seli v sosednji Libanon, najhitreje vnetljivo državo v regiji. Tudi v Siriji so mladi in izobraženi protestniki, ki so sprožili upor, ostali brez besed. Mnogi so ostali tudi brez nog in glave.

Devetnajstega junija bi morale biti v Libiji prve parlamentarne volitve v zgodovini. A jih ne bo. Nacionalni prehodni svet (NTC), ki je po padcu Moamerja Gadafija prevzel vodenje države, jih je moral zaradi popolnega kaosa, pomanjkljive varnosti in, kot so dejali, »logističnih težav« prestaviti vsaj za nekaj tednov. Libija je danes – osem mesecev po javnem linču polkovnika, ki je libijske puščave spremenil v zasebni peskovnik – padla država. Natovi bombniki so v rušenju Gadafija odigrali ključno vlogo, a po zrušitvi režima so se tujci osredotočili le na libijske naftne vrtine, politiko in varnost pa prepustili podivjanim paravojaškim enotam. Te v pijanosti zmagoslavja še dolgo ne bodo odložile orožja. Vojni plen še ni razdeljen. Nacionalni prehodni svet nima nobene moči. Nov libijski zemljevid se riše po etnični pripadnosti na pogon ukradenega orožja. Puščave so polne skrivnih zaporov, kjer potekajo mučenja in se izvajajo izvensodni poboji. Libijski konflikt se je preselil tudi južneje, v Sahel. Tako kot v Egiptu in Siriji so prvoborci ljudske vstaje tudi v Libiji že davno pozabljeni. Ali pokopani.

Iz Bahrajna, kjer so oblasti ob pomoči zalivskih držav in z veliko naklonjenostjo Združenih držav, ki so v Manami zasidrale 5. floto vojaške mornarice, brutalno zatrle upor šiitske večine, skoraj ni več novic. Jemen je postal tematski park (proti)terorističnega bojevanja. Izrael še vedno grozi Iranu, ki še naprej razvija svoj jedrski program.

Arabsko pomlad, posledico sanj mladih generacij, ki so jim tiranije zlobnih starcev uničile sedanjost in odvzele prihodnost, sta najbolje unovčila Saudska Arabija in Katar, velika zmagovalca bližnjevzhodne hladne vojne. Ironija ne bi mogla biti hujša. In bolj boleča.