Arbitraža in Marsovci

Kaj se sploh lahko še izcimi iz slovensko-hrvaške patetike? Če predsednik Slovenije pravi, da »noben kompromis ali srednja pot ni sprejemljiva«, in hkrati hrvaški premier, očitno prijatelj Janeza Janše, prepričuje, »mi smo za dialog, vendar ne odstopamo niti za milimiter«? Ali kdo res verjame, da bo prišel stric iz Bruslja delat red v peskovnik?

Zdi se slaba šala, če v tem položaju predlagamo nov arbitražni postopek o arbitražnem postopku. Ali pa, če Slovenija grozi s tožbo na sodišču, ki ga Hrvaška tako ali tako ne prizna. Prav nobena šala pa ni, da je Hrvaška že zdavnaj sama določila mejo. In da se nikomur na Hrvaškem sploh ne zdi sporna taka enostranska postavitev meje. Pomembneje je, da ohranimo 30.000 vikendov na Hrvaškem, da tam počitnikuje 1,2 milijona Slovencev, da Hrvati smučajo v Kranjski Gori, da imamo dobre gospodarske, kulturne, športne in druge povezave ... Čeprav je Hrvaška (vsaj po mednarodnih pravnih standardih) »prijateljem« ukradla del ozemlja. Kakšno prijateljstvo neki!

Želja slovenske politike po pridobitvi zaslug za implementacijo arbitražne razsodbe je tako huda, da nobena cena za njeno dosego ni pomembna. Še hrvaškim ribičem se zdi sumljivo, ko jim Slovenija vsiljuje brezplačne dovolilnice za ribolov v svojem, že tako pretesnem morju. Ribolov, ki ustvari na leto pičlih 850.000 evrov prihodkov, res ni omembe vreden. Če si lahko privoščimo barantanje z Luko, pa si ne bi s tem ribiškim drobižem?

Hrvaška ima 125-krat daljšo obalo, 186-krat večjo površino morja, 154-krat več ribičev in nalovi 500-krat več rib kot Slovenija. Slovenija je od leta 1983 za 51-krat zmanjšala količino ulovljenih rib, Hrvaška ostaja pri istih količinah. Slovenija bi imela do sredinske črte, ki ji jo je vsilila Hrvaška, 167 kvadratnih kilometrov morja, arbitraža ji je prisodila dodatnih 44 kvadratnih kilometrov, vendar odrezala približno 50 kvadratnih kilometrov iz sporazuma Drnovšek-Račan. Tudi pri kontrolni točki, v neposredni bližini Joška Jorasa, je šlo na milimetre. A po 27 letih sledi izjava, da je bila meja določena že 1991. V 27 letih zgodovinski spomin usodno zbledi.

V arbitražnem sporazumu so zapisali, da mora Slovenija dobiti stik z odprtim morjem. Toda to, kar je arbitraža dosodila, ni stik, ampak hrvaško morje, in slovensko morje je ostalo tipično zaprto morje. Tudi najbolj čislan hrvaški pomorski pravnik Vladimir Ibler je podpisanemu in več drugim leta 1997 na Bernardinu javno zatrdil, da mora Sloveniji pripasti večji del zaliva. Že zato, ker je na slovenski strani zaliva obala bolj razčlenjena in torej daljša. Daljši obali pripada več morja. Tudi če pozabimo na vso zgodovino in na to, da je Švicar Antonio Caccia konec 19. stoletja podaril lastništvo Savudrije občini Piran. Koga briga pravo s konca 19. stoletja! Samo sto let od takrat je vse drugače. Koga bo čez 27 let še zanimalo slovensko ribištvo?

Ne, ni kriva politika, krivi so tisti, ki jo volijo. Res mislite, da so nam vse te velemojstre političnega dialoga vsilili Marsovci? In kdo je kriv, da so naši prijatelji – hrvaški politiki?