Aseanovih petdeset

Ko so 8. avgusta 1967 ustanovili Asean (Zvezo držav jugovzhodne Azije), je britanski zgodovinar C. A. Fisher vso regijo označil za azijski Balkan.

Takrat je še besnela vietnamska vojna, Kitajska pa je prek Kampučije izvažala komunizem in nikomur se ni zdel nepredstavljiv učinek domin pri širjenju požara kitajske velike kulturne revolucije, ki je bila takrat na vrhuncu. V nobeni od držav, ki so se združile v nov blok – v Indoneziji, Maleziji in Singapurju ter na Tajskem in Filipinih –, se ni zdel nepredstavljiv družbeni potres ali celo državljanska vojna.

Asean so vse od njegove ustanovitve v stavbi zunanjega ministrstva v Bangkoku pa do danes, ko praznuje svoj 50. rojstni dan, pogosto zanemarjali kot politični ali varnostni dejavnik. Potem ko je pet vodij diplomacije podpisalo izjavo o »povezovanju v prijateljstvu in sodelovanju, da bi našim narodom zagotovili mir, svobodo in blaginjo«, so mnogi predvidevali, da bo novi blok trajal največ nekaj let.

Toda zdaj ima še enkrat več članic, njegov skupni družbeni proizvod je s 95 milijard dolarjev, kolikor je znašal leta 1970, narasel na 2500 milijard dolarjev, kolikor jih je ustvaril leta 2014. To je resda samo eden od ciljev, zapisanih v deklaraciji o ustanovitvi, vendar nihče ne more zanikati, da je Asean bil in je dosleden zagovornik ideje, da je trg boljša izbira od bojišča, ter da je prav v letih po koncu hladne vojne, ko je Balkan potonil v ubijanje in uničevanje, ostal pomembna platforma za ustvarjalno združevanje in sodelovanje.

Ko je leta 2012 Evropska unija prejela Nobelovo nagrado za mir, se je Kishore Mahbubani, dekan Lee Kuan Yewove šole za javno politiko v Singapurju, upravičeno spraševal, ali si ne zasluži takšnega priznanja tudi Asean, ki je preživel številne politične izzive in finančne krize ter se še naprej širil in razvijal na podlagi enakih načel proste trgovine in enotnosti v različnosti.

Asean v marsičem primerjajo z EU. V tem, da na leto priredi več kakor tisoč sestankov, da bi ohranili ali še poglobili sodelovanje na različnih področjih, ki že zdavnaj presegajo meje same trgovine. V tem, da je njegovih 640 milijonov prebivalcev združenih v pravo večkulturno skupnost z 240 milijoni muslimanov, 120 milijoni kristjanov, 150 milijoni budistov, nekaj deset milijoni komunistov in še nekaj milijoni hinduistov, konfucijancev in taoistov. Ne nazadnje ji je podoben tudi v tem, da za isto mizo združuje Singapur s skoraj 53.000 dolarji na prebivalca in Laos z manj kakor 2400 dolarji, zato se je moral sprijazniti s procesom združevanja »dveh hitrosti«.

Ko je Asean leta 1997 odprl vrata Burmi, ki je bila takrat še trdno v rokah vojaške hunte, je EU zagrozila, da bo bojkotirala letni dialog s tem blokom. Menda se ni hotela usesti za isto mizo z diktatorji. Od takrat se je veliko spremenilo. Burma je postala (kakršna koli že) demokratična država, nekatere članice EU pa so se skrb vzbujajoče odmaknile od demokracije.

To, kar se ni spremenilo vseh 50 let, je zavest o medsebojni povezanosti sveta s črnimi ali belimi dominami. Zlo in uničevanje ne potrebujeta vizuma, da bi prečkali meje. Sodelovanje in skupnost pa potrebujeta izjemno veliko pozitivne energije, idej in dobre volje. Asean in EU to najbolje dokazujeta.