Tiskane izdaje
Vodilni možje Košarkarske zveze Slovenije se lahko sleherni dan posebej zahvalijo tistim tam zgoraj, ker je domača javnost tako otopela in ker jih tudi mediji v glavnem pustijo pri miru. Ko jih vendarle zbode kritika na račun vse slabšega stanja naše klubske košarke, pa imajo pripravljen odgovor: »Saj naše delo vedno vrednotijo le po dosežkih moške članske reprezentance. Le koga bodo naskočili, če se septembra ne bo uvrstila na EP 2017?«
Res je, predsednik zveze Matej Erjavec in generalni sekretar Rašo Nesterović bi težko ubežala »strelskemu vodu« v družbi selektorja Igorja Kokoškova in direktorja izbrane vrste Matjaža Smodiša, če bi Sloveniji v kvalifikacijah spodletelo v konkurenci Ukrajine, Bolgarije in Kosova. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da ni veliko za postoriti na klubski ravni. Navsezadnje reprezentanti ne rastejo ne drevesih, mar ne?
V pisarnah KZS so dolgo videli srž težav v ligi ABA, ki naj bi postavljala na stranski tir državno prvenstvo in prikrajšala manjše klube za večje število tekem z najboljšimi domačimi moštvi, pa tudi za želeno medijsko pozornost. Lani so zato poskušali vrniti dogajanje v 90. leta, v čase blaginje, ko sta se tudi pod obroči cedila med in mleko, a brez končne odločitve. Zato pa jim bo očitno uspelo jeseni. Manjši so namreč družno preglasovali večje in prav vsi bodo morali igrati v državnem prvenstvu od prvega kola. Stanje res ni enoznačno in bržkone je nemogoče najti rešitev, ki bi ustrezala vsem. Toda z veliko verjetnostjo se utegne zgoditi, da bodo kmalu udarile na plano negativne posledice novih razmer.
Če je zdajšnja liga za prvaka, ki skupaj s premori in končnico traja poltretji mesec, simpatičen »koncentrat« s potrebnimi primesmi rivalstva in pomembnih odločitev, bo v devetmesečni razvlečeni različici marsikaj zvodenelo. Na primer, pa brez zamere: finale med Tajfunom in Rogaško je eno, njun novembrski dvoboj nekaj povsem drugega. Resnici na ljubo pa tudi gostovanje Olimpije ali Krke po manjših slovenskih krajih ni več takšen praznik, kot je bil pred dvema desetletjema.
»Saj niti ne vemo, kdo se bo letos sploh uvrstil v ligo ABA, kakšna bo krajina evropske košarke in če bo kdo dobil mesto v njej,« se pri KZS branijo pred očitki, da bi morala ambiciozna slovenska moštva po novem odigrati tri tekme na teden. Tudi to je res. Toda prav tako drži, da so novosti izglasovali pred stopnjevanjem negativnega trenda in da pri tako pomembni spremembi ustroja ne bi smeli gledati le nekaj mesecev naprej, temveč nekaj sezon. Razmisliti bi morali, kaj bomo nudili košarkarjem, ki bodo ob vse bolj očitnem zapiranju za državne meje obsojeni na celoletno igranje v domačih dvoranah.
In če smo že začeli z reprezentanco: koliko slovenskih košarkarjev je v zadnjem desetletju nastopilo na velikih tekmovanjih brez poprejšnjega uveljavljanja in nabiranja izkušenj v ligi ABA? Pravzaprav le dva. Erazem Lorbek in Aleksej Nikolić, ki sta rosno mlada odšla v tujino. Tako kot so to storili člani rodu, ki je v zadnjih letih prevzel krmilo KZS.
