Asimetrična pozornost

Slovenska administracija pozablja, da ceste vodijo v dve smeri.
Objavljeno
21. maj 2018 21.30
Posodobljeno
21. maj 2018 21.34
Karikatura: Marko Kočevar
Če je kdo od domačinov, ali mimovozečih, ki so se peljali čez most na Dragonji mislil, da sta minister za infrastrukturo in šef direkcije za infrastrukturo prišla na traso ene najbolj obremenjenih cest v državi zato, ker se bo v kratkem začela gradnja nove ceste, ali ker bi vsaj dala predvolilno obljubo, da se bo to kmalu zgodilo, se je zmotil. Prišla sta zato, ker so za deset tisoč evrov asfaltirali razmajani most, ki ga bo treba pozimi popraviti, da bo zdržal še okoli 30 let. Ta minister je prejel eno najvišjih ocen ministrov iz odhajajoče vlade.

Za cesto v Istro bi zaslužil nezadostno. Takšno oceno bi si od leta 2004 prislužilo še šest ministrov pred njim na infrastrukturnem ministrstvu in tudi šest ministrov na okoljskem ministrstvu. Zahteva po cesti proti Istri temelji na podobnih argumentih kot drugi tir. Le da so o njeni nujnosti začeli govoriti veliko pred tirom.

Slovenska administracija neuradno izhaja iz teze, da bi bila tranzitna cesta v izključno hrvaško korist, pri tem pa pozablja, da ceste vodijo navadno v dve smeri. Poleg tega bi bila cesta v interesu tistih slovenskih državljanov, ki jo uporabljajo, kot tudi prebivalcev prostora, ki je ob slabih prometnicah okoljsko in urbanistično načet. S sodobno prometnico je mogoče povezovati gospodarstvo, spodbujati sodelovanje držav in izkoristiti nepovratna sredstva. Obstaja še teorija o gospodarskem vplivu takšnih gradbišč in prometnic na bruto domači proizvod. Slovenska politika vsaj petih ali šestih različnih vlad pa je ta projekt raje zavlačevala. Šele Cerarjeva vlada je pokazala, da je projekte mogoče izpeljati tudi v približno »kitajskem« času. Seveda je v državi še več drugih cest, ki bi jih morali graditi po podobnem principu. A če država pripravlja dvajset let dokumentacijo za strateško državno infrastrukturo, potem smo lahko resno v skrbeh tudi za vse druge.