Avstro-ogrska demokracija

Vsaj simbolna, če že ne čisto prava revolucija se je zgodila v Avstriji minulo nedeljo. Pa ne le zato, ker je v prvem krogu predsedniških volitev z veliko prednostjo povedel kandidat iz opozicijske svobodnjaške stranke Norbert Hofer, temveč predvsem zato, ker se je prvič v zgodovini druge republike zgodilo, da ne glede na izid drugega kroga na čelu države ne bo eden od politikov iz zdaj vladajoče koalicije med socialdemokrati in ljudsko stranko, ki so se do zdaj vedno izmenjavali na predsedniškem položaju. Četudi bo v finišu 22. maja zdaj drugouvščenemu neodvisnemu kandidatu in nekdanjemu voditelju Zelenih Alexandru Van der Bellnu uspelo pritegniti več podpornikov oziroma tistih, ki mu bodo dali glas zgolj zaradi strahu pred svobodnjakom v Hofburgu, te volitve vseeno nakazujejo zgodovinski prelom v družbeno-političnem sistemu severne sosede, ki je temeljil na nekakšnem socialnem dogovoru oziroma partnerstvu med stranko dela (socialdemokrati) in zastopniki kapitala (ljudska stranka).

»Resnica za socialdemokrate in ljudsko stranko je preprosta: vaš čas je mimo,« je včeraj v konservativnem časniku Presse izid volitev komentiral Rainer Nowak. Po mnenju njegovega kolega Gerfrieda Sperla iz liberalnega dnevnika Standard pa je osupljiva prednost Hoferja dokazala, da je »velikemu delu avstrijskega prebivalstva bolj všeč avtoritarna politika, ki so jo v zadnjih nekaj letih razvili na Madžarskem in Poljskem: slabljenje parlamenta, odpravljanje ločitve med oblastmi, nasprotovanje bruseljskim smernicam in omejevanje svobode medijev«. Če bo Hofer postal predsednik, je pesimističen Sperl, bo Dunaj tako kot zdaj zemljepisno tudi politično kmalu ležal vzhodneje od Prage, Avstrija pa bo postala kot Madžarska.

Komentatorjeva primerjava Avstrije z Madžarsko je na prvi pogled šokantna, ni pa pretresljivo nova, saj se je že sedanja, na volitvah pogorela avstrijska koalicija zgledovala po tem, kar je počela njena vzhodna soseda, s katero so nekoč sestavljali mogočni imperij. Z ograjami proti pribežnikom je resda začel madžarski premier Viktor Orbán, toda s tem, da jih je postavil na schengenske meje, je šele Dunaj določil smernice »skupne« politike Evropske unije do begunske krize. Nekaj podobnega se utegne zgoditi tudi pri obetajočem se vseevropskem zasuku k populistični desnici; osnutek, ki ga je razvil Orbán in ga zdaj nadgrajujejo tudi na Poljskem, bodo šele Avstrijci izpopolnili v »smeri razvoja« oziroma novi model (neliberalne) demokracije na stari celini.

To je njihove gore list že naredil pred slabim stoletjem, ko je bilo ljudstvo po Evropi podobno kot zdaj nezadovoljno nad tradicionalnimi strankami. Za Hoferja je minulo nedeljo glasovala velika večina tistega prebivalstva, ki smo ga nekoč uvrščali v delavski razred. Zgodovina nas uči, da ta običajno glasuje za »socialiste«. Včasih za tiste bolj leve, če pa so ti, tako kakor sedanji socialdemokratski »hlapci multinacionalk«, pozabili, za čigave interese in pravice bi se morali boriti, so delavci svoje zastopnike poiskali med tistimi bolj »nacionalno obarvanimi« socialisti.