Azijska rapsodija v g-molu
Samo v dveh dneh se je svetovna ureditev nekajkrat zavrtela okoli svoje osi in se znašla pred zrcalom s tistim starim vprašanjem: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kdo najmočnejši na svetu je tem?«
Odpri galerijo
Nobena skupina držav nima več prebivalcev, močnejšega jedrskega orožja, globljih medsebojnih konfliktov, toda tudi trdnejših razvojnih ambicij kakor prav SCO.
FOTO: Dake Kang/AP
Razlika med Charlevoixom in Qingdaojem ta konec tedna ne bi mogla biti večja. V teh dveh krajih so se skoraj hkrati dogajale popolnoma različne matematične operacije. V kanadskem Quebecu smo opazovali, kaj ostane, če veliki 7 odštejemo njeno največjo 1. Medtem so v kitajskem Shandongu seštevali takole: Šanghajska peterica + 1 + 2 + morda 4 ali celo 10, vse dokler ne bo v Šanghajski organizaciji za sodelovanje (SCO) vsa Azija.
In ko je ameriški predsednik Donald Trump v Charlevoixu predlagal ponovno seštevanje in vrnitev Rusije v G8, je bil to eden od njegovih redkih predlogov, ki so ga nekateri podprli, le da Rusiji očitno ni do žalostnih pesmi v g-molu. Vsaj trenutno ne, ko je njen predsednik Vladimir Putin veliki maestro v azijskem orkestru in skupaj s kitajskim prijateljem Xi Jinpingom ustvarja nekaj novega: azijsko rapsodijo za 21. stoletje. Optimistično, premišljeno, odprto in pripravljeno postati veliki usklajevalec političnih odločitev epohalne azijske rasti.
Toda nato je tudi Trump obrnil hrbet preostanku G-kluba v Quebecu in se odpravil v Azijo. In to v Singapur, kamor je še isti dan priletel tudi severnokorejski vodja Kim Džong Un. Medtem ko bosta tam oba kmalu pisala pomembno stran v zgodovini, so modreci, zbrani v Qingdaoju, naredili vse, da bi bila na njej podčrtana beseda »mir«.
Tako se je samo v dveh dneh svetovna ureditev nekajkrat zavrtela okoli svoje osi in se znašla pred zrcalom s tistim starim vprašanjem: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kdo najmočnejši na svetu je tem?«
Modro zrcalo iz zloščenega brona, kakršnega so na Kitajskem izdelovali pred dva tisoč leti, ni odgovorilo. »Kar sami poglejte!« je odsevalo svoje sporočilo. Nobena skupina držav nima več prebivalcev, močnejšega jedrskega orožja, globljih medsebojnih konfliktov, toda tudi trdnejših razvojnih ambicij kakor prav SCO.
In ko se v njej skupaj znajdejo stalne članice Kitajska in Rusija, Indija in Pakistan, nato pa morda še Afganistan in Iran s statusom opazovalcev ter Armenija in Turčija kot partnerici za dialog, ne potrebujemo čarobnega zrcala, da bi si odgovorili na vprašanje, kje nastaja prihodnost. V Charlevoixu je razpadala kljub skupnim vrednotam, ki povezujejo najbogatejše. V Qingdaoju je dobila hrbtenico in še več mišic. Možgane ima že od zdavnaj. Različnih vrednostnih sistemov v zrcalu ni več mogoče prepoznati.
Prav tako kakor v rapsodiji je SCO v zadnjih 17 letih spreminjal ritem in razpoloženje, tako da se je včasih zdelo, da je manj pomemben, kakor bi si njegovi ustvarjalci želeli. Tudi zdaj se postavlja vprašanje, kaj lahko organizacija sploh naredi, da bi srečanje v Singapurju minilo brez takšnih neprijetnih tonov, s kakršnimi se je končalo srečanje v Quebecu. Poleg tega se lahko vprašamo, kakšna bo njena vloga, če Kim ne bo izkoristil edine priložnosti, ki mu jo Trump ponuja, da bi jedrsko orožje zamenjal za gospodarsko preobrazbo.
Medtem ko so se v Charlevoixu zbrali bogati, ki ne znajo več igrati v skupnem orkestru, so se v Qingdaoju na več deset različnih sporazumov podpisale nastajajoče sile, ki se med seboj precej bolj razlikujejo kakor tiste, zbrane v G7, a jih vendarle tesno povezuje zavedanje, da se je prihodnost že začela. In da je odvisna od tega, kako odločno se ji bodo vsi skupaj posvetili.
Tema zasedanja SCO v Qingdaoju je bila seveda varnost, toda v novi obliki. Varnost Azije je odvisna od tega, ali so azijske države pripravljene delovati tako, da bo 21. stoletje njihovo. Zahod si ga očitno ne želi. Kaj nam potem koristi zrcalo? Saj že sami vse vemo.
In ko je ameriški predsednik Donald Trump v Charlevoixu predlagal ponovno seštevanje in vrnitev Rusije v G8, je bil to eden od njegovih redkih predlogov, ki so ga nekateri podprli, le da Rusiji očitno ni do žalostnih pesmi v g-molu. Vsaj trenutno ne, ko je njen predsednik Vladimir Putin veliki maestro v azijskem orkestru in skupaj s kitajskim prijateljem Xi Jinpingom ustvarja nekaj novega: azijsko rapsodijo za 21. stoletje. Optimistično, premišljeno, odprto in pripravljeno postati veliki usklajevalec političnih odločitev epohalne azijske rasti.
Toda nato je tudi Trump obrnil hrbet preostanku G-kluba v Quebecu in se odpravil v Azijo. In to v Singapur, kamor je še isti dan priletel tudi severnokorejski vodja Kim Džong Un. Medtem ko bosta tam oba kmalu pisala pomembno stran v zgodovini, so modreci, zbrani v Qingdaoju, naredili vse, da bi bila na njej podčrtana beseda »mir«.
Tako se je samo v dveh dneh svetovna ureditev nekajkrat zavrtela okoli svoje osi in se znašla pred zrcalom s tistim starim vprašanjem: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kdo najmočnejši na svetu je tem?«
Modro zrcalo iz zloščenega brona, kakršnega so na Kitajskem izdelovali pred dva tisoč leti, ni odgovorilo. »Kar sami poglejte!« je odsevalo svoje sporočilo. Nobena skupina držav nima več prebivalcev, močnejšega jedrskega orožja, globljih medsebojnih konfliktov, toda tudi trdnejših razvojnih ambicij kakor prav SCO.
In ko se v njej skupaj znajdejo stalne članice Kitajska in Rusija, Indija in Pakistan, nato pa morda še Afganistan in Iran s statusom opazovalcev ter Armenija in Turčija kot partnerici za dialog, ne potrebujemo čarobnega zrcala, da bi si odgovorili na vprašanje, kje nastaja prihodnost. V Charlevoixu je razpadala kljub skupnim vrednotam, ki povezujejo najbogatejše. V Qingdaoju je dobila hrbtenico in še več mišic. Možgane ima že od zdavnaj. Različnih vrednostnih sistemov v zrcalu ni več mogoče prepoznati.
Prav tako kakor v rapsodiji je SCO v zadnjih 17 letih spreminjal ritem in razpoloženje, tako da se je včasih zdelo, da je manj pomemben, kakor bi si njegovi ustvarjalci želeli. Tudi zdaj se postavlja vprašanje, kaj lahko organizacija sploh naredi, da bi srečanje v Singapurju minilo brez takšnih neprijetnih tonov, s kakršnimi se je končalo srečanje v Quebecu. Poleg tega se lahko vprašamo, kakšna bo njena vloga, če Kim ne bo izkoristil edine priložnosti, ki mu jo Trump ponuja, da bi jedrsko orožje zamenjal za gospodarsko preobrazbo.
Medtem ko so se v Charlevoixu zbrali bogati, ki ne znajo več igrati v skupnem orkestru, so se v Qingdaoju na več deset različnih sporazumov podpisale nastajajoče sile, ki se med seboj precej bolj razlikujejo kakor tiste, zbrane v G7, a jih vendarle tesno povezuje zavedanje, da se je prihodnost že začela. In da je odvisna od tega, kako odločno se ji bodo vsi skupaj posvetili.
Tema zasedanja SCO v Qingdaoju je bila seveda varnost, toda v novi obliki. Varnost Azije je odvisna od tega, ali so azijske države pripravljene delovati tako, da bo 21. stoletje njihovo. Zahod si ga očitno ne želi. Kaj nam potem koristi zrcalo? Saj že sami vse vemo.
