Tiskane izdaje
Ko nekdo pobije skoraj sto nedolžnih, da bi naredil konec ideji multikulturalizma, ni za levičarje nobenega dvoma: imeli smo prav, pravijo, da smo jo implementirali in zagovarjali – še bolj pa smo imeli prav, da nismo pustili do besede tistim, ki so bili proti. Gre seveda za moralno in argumentativno pomoto. Nasprotniki multikulturalizma niso moteni masovni morilci, temveč ljudje, ki mislijo drugače. Recimo to, da je solidarnost nad identiteto. Ali da je multikulturalizem – po besedah urednika revije Spiked – »promocija politike samopomilovanja in viktimiziranosti« ali kratko malo »percepcija, da postkolonialni in ksenofobični odnosi vladajočih slojev in domorodnih množic konstantno ogrožajo manjšinske identitete«.
Pri vsem tem pa je najbolj neverjeten ta naivni in obenem perfidni miselni obrat, da v dejanju norveškega norca vidijo logično posledico desničarstva, ne pa posledico samoumevnega in brezprizivnega levičarskega mainstreama.
Po tragičnem in nesmiselnem dogodku na Norveškem se tudi v Sloveniji nismo mogli izogniti privoščljivim pripombam na lepem pametnih levičarjev, češ, saj vam vendar ves čas govorimo, kam peljejo ekstremna desničarska stališča s svojim nacionalizmom, populizmom, sovražnim govorom, ksenofobijo.
Seveda se nismo mogli izogniti niti upravičeni užaljenosti ali vsaj prizadetosti nekaterih desničarjev, ki so protestirali proti pavšalnemu inkriminiranju sistema vrednot, ki ga je norveški norec prignal – prignal z dejanjem, ne s samimi idejami! – do absurda in zločina.
Ne nazadnje pa se nismo mogli izogniti niti pritajenemu, četudi ne prav dobro skritemu razumevanju storilčevih motivov s strani internetnih omejencev, ki se od Breivika razlikujejo samo po nekaj stopenj manjši dezinhibiranosti, asocialnosti, alienaciji ter psiho- in sociopatičnosti.
Če me je koga res strah, me je strah debilnih komentatorjev na internetu.
Multikulturalizem je ideologija, porojena iz panevropskega nelagodja zaradi britanskega, francoskega, španskega, portugalskega, nizozemskega, italijanskega kolonializma. Porojena je tudi iz nemške denacifikacije in avstrijske dezimperializacije. Gre za ideologijo, ki se je Evropi po 2. svetovni vojni odlično prilegla tako v političnem smislu, kot odvajalo, kot tudi v kulturnem. Odlično se ji je prilegla tudi po padcu iberskih diktatur, še bolj pa po padcu komunističnih in Berlinskega zidu. Takratna pomlad narodov – tako politična kot kulturna – je bila za Evropo nov šok, zato je multikulturalizem rabil nov ideološki zagon. Poleg tega pa je bilo treba nevtralizirati tudi reanimirani ruski imperializem.
Multikulturalizem se v vzvratni perspektivi kaže kot tipično evropsko kljubovalni odgovor ameriškemu melting-potizmu, da tako rečem, argumentiran z bogastvom singularnih nacij, kultur, religij in jezikov.
Multikulti je idée reçue, ki je nikoli ni bilo dovoljeno spodbijati naglas. Verjetno je na začetku niti ni bilo treba. Toda v naslednjih desetletjih so se družbe spremenile politično, ekonomsko, socialno in demografsko – zato se danes multikulti vse več Evropejcem vedno manj prilega. Toda dvigniti glas proti multikulturalizmu – glas, pomislite, ne puške! – je še vedno inkriminirano kot stališče radikalne ali celo ekstremne desnice.
Paradoksalno pa je, da multikulturalizem ni samo manifestativni, tako rekoč uradni odgovor ekstremnemu desničarstvu, ki ga je s svojim ideološkim ekskluzivizmom pomagal sproducirati – in ga bolj ali manj uspešno tudi utišal –, temveč je tudi odgovor islamskemu fundamentalizmu. Militantni islam v bistvu preizkuša meje evropskega multikulturalizma in njegove deklarirane tolerantnosti – pri čemer imam v mislih bolj burke kot pa bombe – in je v tem še kar uspešen. Evropa pa ne spregleda in ne spregleda in se dela, da se nič ne dogaja. Ali bo spregledala zdaj, ko se je izkazalo, da lahko njena ideološka nonšalanca pripelje dve različni skrajnosti do podobno absurdnih in tragičnih posledic?
Treba pa je priznati nekaj: če sodimo po nekaterih najodmevnejših individualnih terorističnih dejanjih zadnjega časa – in s tem mislim dejanja, ki so jih v imenu (psevdo)političnih idej zagrešili samoorganizirani posamezniki z namišljenim poslanstvom –, potem je dejansko videti, kot da so bili vsi ti storilci praviloma desničarji. Psihološki profili takih ljudi – od Unabomberja pa do norveškega norca – kažejo, da gre za frustrirane belce, domačine, domorodce, davkoplačevalce, ki jih je razjezila liberalna politika priseljevanja, neoliberalistična ekonomska politika, multikulturalizem ali celo zgolj socialna toleranca do rasne, verske in spolne drugačnosti.
Tako je recimo nek britanski liberalni komentator napisal, da »nevarnost za sodobno družbo ne prihaja od muslimanov, temveč iz srca teme, zakopanega globoko v nas samih« oz. »v belem nordijskem samcu«. Nekdo drug pa je razloge za napad pripisal »rasističnim demonom« Norveške: »Mnogi Norvežani si ne pustijo pokvariti idile s tem, da bi se včlanili v EU ali postali multikulturni – in ta njihova domačijska plat je tisto, kar se je sprevrglo v morilsko grozodejstvo.«
In ne samo to. Če k individualni obliki terorizma – pri kateri se število žrtev lahko meri v ducatih – prištejemo še mikroterorizem, da tako rečem, omejen na pretepanje in druge, tudi samo verbalne oblike agresivnega vedenja, potem se ne moremo čuditi, da današnja družba dejansko identificira desničarstvo in celo že zgolj konservativnost kot nekaj asocialnega, nestrpnega, nevarnega in – kot najraje rečejo – populističnega.
V samem pojmu populizma pa je skrit catch: tu ne gre toliko za argument v pravem pomenu besede, temveč bolj za to, da nekim javno izrečenim izjavam, javno manifestiranim vrednotam ali bog ne daj celo javnim dejanjem bolj kot kaj drugega očitamo to, da jih preveč ljudi preveč rado in preveč zlahka in žal tudi preveč poenostavljeno razume. To pa več kot o sami nesprejemljivosti stališč pove o tem, da je ljudi, ki tako mislijo, morda več, kot smo si pripravljeni priznati – morda celo več kot nas samih.
Dandanes ne preseneča, da so teroristi – če niso islamski fanatiki – ekstremni desničarji. Nekoč pa so bili časi, ko so bili ekstremni levičarji. Saj se še spomnite Rote Armee Fraktion in Rdečih brigad? Razlika med študentskim gibanjem v šestdesetih in skupino Baader-Meinhof je približno taka kot med Thilom Sarazinom in norveškim norcem – ali kot med pisanjem Tonija Negrija ter ugrabitvijo in umorom Alda Mora. V šestdesetih in sedemdesetih je bilo razumljivo in nesporno, da je levi radikalizem posledica takratnega konservativnega mainstreama – političnega, kulturnega, socialnega. Od radikalizma do terorizma pa je bil samo … – no, ne en korak, seveda ne, veliko korakov, toda korakov v to smer, korakov čez družbeno in človeško sprejemljivo mejo.
Trideset, štirideset let pozneje pa multikulturalistični levičarski mainstream – četudi marsikje v Evropi še pod krinko ali v zavetju konservativnih ali desnih vlad – noče prevzeti odgovornosti za desni ekstremizem, ki ga je z nedemokratičnostjo politične debate nehote (in kratkovidno) osmislil.
Takratni levi in današnji desni radikalizem pa se razlikujeta tudi po tem, da je danes za preskok v terorizem potrebnih manj korakov kot nekoč – pa ne nujno moralnih. Današnja človeška alienacija je neprimerno hujša kot tedanja, veliko več je asocialnega vedenja, več je socialne patologije nasploh. Prištejmo k temu še računalnike kot surogat za politično debato, angažma in znanje, pa tudi kot psihološko primerno interakcijo za brbotanje vse bolj in bolj norih idej, in videli bomo, da je današnji zahodnjaški terorist najverjetneje osamljeni bombaš in strelec, ki se ne bi nikoli spustil v akcijo, če bi se s somišljeniki moral povezati v celico.
Verjetno najbolj pametna misel, ki sem jo ta teden na to temo zasledil – pa se žal ne spomnim kje in od koga in je ne morem najti, da bi postregel z natančnejšim citatom – je ta, da je pri tako zavrženem dejanju povsem nepomembno, na katerih političnih stališčih to temelji.
Drznem pa si domnevati, da te misli ni izrekel nekdo, ki je že »ves čas« svaril pred nevarnostjo, ki da se poraja iz preglasnega nasprotovanja integraciji (ali neintegraciji) priseljencev z nekrščanskim civilizacijskim backgroundom, multikulturnosti, toleranci do islama (ali vsaj islamskega fundamentalizma) ali po drugi strani zagovarjanja evropskih, krščanskih, domovinskih, domačijskih, družinskih vrednot.
