Babilon Evropa

Medtem ko postaja vprašanje migracij in tako imenovane multikulturnosti v Evropi vse bolj vroče, se gotovo kdo vpraša, kako bo – v ne tako oddaljeni prihodnosti – videti ves planet, torej, ali bodo vse celine nekakšni etnični, religiozni, kulturni in splošno civilizacijski hibridi ali pa je takšna usoda namenjena le Evropi in deloma še Severni Ameriki. Glede na to, da so migracijski tokovi skoraj povsem enosmerni in potekajo zgolj od juga proti severu in od vzhoda proti zahodu, se zdi utopično pričakovati takšen scenarij, še zlasti ker v vse več državah večinski narodi prevzemajo popoln primat.

Marsikdo bo dejal, da je Zahod s kolonialno in neokolonialno politiko že dovolj zaznamoval preostanek sveta in naj ga končno pusti pri miru, poleg tega z vojaškim, političnim in predvsem gospodarskim vplivom še vedno usmerja globalno dogajanje. To je deloma sicer res, vendar se razmere hitro spreminjajo, nekdaj skoraj popolna dominacija hitro kopni (kar seveda ni nujno slabo), ne samo posamezne države, temveč celotne regije pa se homogenizirajo in postajajo vse bolj etnično čiste.

Na svetu se zdaj ljudje sporazumevajo v približno sedem tisoč jezikih, ki pa jih bo po najbolj črnih scenarijih do konca stoletja kar devetdeset odstotkov izginilo. Na Kitajskem večinsko ljudstvo Han že skoraj povsem dominira, etnične manjšine izginjajo od Sibirije in Burme do Peruja, saj zaradi preferiranja jezika večinskih narodov mlajše generacije manjšin svojega opuščajo. Kakršen koli že bo končni razplet vseh konfliktov na Bližnjem vzhodu, je že zdaj jasno, da bo dokončno izbrisan doslej izjemno pisan preplet narodov, kultur in verstev, agresivnost večine bo prevladala.

Zakaj so migracijski tokovi zgolj enosmerni, je sicer jasno, gre pač za drastično razliko v blaginji, le redki na Zahodu so se pripravljeni odreči svojemu standardu, hkrati pa se ne počutijo pripravljene, da bi sprejeli radikalno drugačne navade in običaje. Tukaj so še druge ovire, kot je vprašanje osnovnih meril varnosti, kar zavira selitve denimo v Južno Ameriko ali Afriko, seveda pa številne države tudi s strogimi administrativnimi ukrepi otežujejo migracije, pa čeprav v še tako majhnem obsegu, saj si ne želijo niti najmanjše etnične diverzifikacije, a kot rečeno, so trendi prav nasprotni.

Argument o hipoteki kolonializma, zaradi katerega so evrop­ske države nekako dolžne sprejemati migrante (begunci z vojnih območij so seveda povsem druga zgodba), hitro izgublja veljavo. Naj je zgodovinska krivda posameznih nekdanjih kolonialnih sil še tako velika, je jasno, da so vzroki za migracije drugje oziroma da so večinoma zgolj ekonomski. Tudi ti niso zanemarljivi, če mednarodna skupnost ne zna ali noče ustrezno posredovati denimo v povsem sesuti Somaliji, je treba tamkajšnim ljudem pomagati na vse mogoče načine, seveda tudi z brezpogojnim priznanjem azila vsem, ki ga želijo. Nekritično sprejemanje vseh pa je že druga zgodba, še zlasti če imajo le redki prišleki namen in voljo, da bi se v novem okolju integrirali, večina žal računa predvsem na življenje v izoliranih enklavah, kjer bi bilo stikov z domačini čim manj. Kako se bo zadeva v Evropi razpletla, bomo še videli, upati je le, da nas ne čaka prihodnost vase zaprtih getov, med katerimi bo komunikacija omejena na najmanjšo mogočo mero.

Če se bo globalna človeška civilizacija razvijala v smeri univerzalne multikulturnosti, multietičnosti in multireligioznosti, se temu pač ni mogoče izogniti oziroma se bo s tem treba sprijazniti, pa četudi so nacionalne in lokalne specifike, tradicije in izročila vitalni konstitutivni element in ne nazadnje čar vsakega okolja. Vendar bo končni rezultat očitno zelo drugačen, takšen babilon bo le Evropa in deloma še Severna Amerika, medtem ko bo preostali svet vse bolj etnično čist, torej bo šlo za zelo omejen proces, ki bo v temeljih spremenil le sorazmerno majhen del zemeljske oble. To pa morda le ni optimalna rešitev, če smo še tako svetovljanski, odprti, humani in tolerantni.