Balada o strganem škornju in odstavljenem generalmajorju

Vsaka kreativnost pri igranju z vojaškimi sredstvi pomeni bolj zanič škornje in slabši oklep, ki ščiti življenja vojakov.

Objavljeno
22. februar 2018 16.02
Posodobljeno
22. februar 2018 17.00
SLOVENSKA VOJSKA
Novica Mihajlović
Novica Mihajlović
Razvpita zgodba o ozeblih stopalih slabo obutih in pripravljenih vojakov, ki so odnesla načelnika generalštaba, je celo za kronično bolno Slovensko vojsko preveč bizarna. Zakaj bi dejstvo, da šest vojakov od 800 na neki vaji zebe v noge, sploh zanimalo navadnega smrtnika?

Navadnega smrtnika, ki je do ljudi v uniformi zadržan, a razume, da država vojsko potrebuje in za profesionalne vojake tudi plačuje, zanima, ali ga vojska lahko ubrani. Ali poklicnega vojaka pozimi zebe in mu je poleti vroče? Ali je zadovoljen v svoji koži? Se zna premikati po bojišču? Ali je kondicijsko pripravljen? Tovrstna vprašanja ne bi smela biti predmet javne razprave.

Če zgoraj našteto postane predmet javne razprave, pomeni, da smo z vojsko pošteno zašli. Zašli smo že zdavnaj in to nikakor ni krivda vojakov, temveč so za to krivi njihovi poveljniki in še pred njimi politika, ki odloča, kaj sploh želimo početi s svojo vojsko.

Zgodba o šestih strganih škornjih in nepripravljenih vojakih za skupno delovanje v Natu je danes odnesla načelnika generalštaba Andreja Ostermana. Prav je tako. Manj prav pa je, da je na vrh naplavilo Ostermanovega dosedanjega namestnika Alana Gedra.

Mož, ki je bil ves čas med skrbniki Avgijevega hleva, imenovanega vojska, naj bi zdaj ta hlev počistil? Kdor pozna zgodbo o Avgijevem hlevu, ve, da ga na koncu ni počistil Avgij ali kateri od njegovih pomočnikov, temveč vsemogočni Heraklej, po rimsko Herkul. Pa še Herkul si mora ob vsej svoji super moči pomagati z dvema rekama, da počisti dolgoletno umazanijo.

Da je Slovenska vojska v razsulu, ni ravno novica. Zakaj je torej prav v zadnjih tednih tako veliko slišati o njenih težavah? Zdi se, da je politika končno v doslej dolga leta na stran odrinjeni vojski zaslutila politične točke in predvsem denar.

Spomnimo, da je Cerarjeva vlada zaveznikom v Natu obljubila, da bomo po letih varčevanja za opremo vojske namenili več denarja. Več denarja pa nekoč grdo krastačo med ministrstvi hitro spremeni v za politiko zaželeno princesko.

Kako dinamično in kreativno zna krožiti denar, ko država opremlja vojsko, smo že velikokrat videli. Vsaka kreativnost pri igranju z vojaškimi sredstvi pomeni bolj zanič škornje in slabši oklep, ki ščiti življenja vojakov. Takšna kreativnost je v nasprotju s siceršnjo kreativnostjo lahko hitro smrtonosna.

Ministrica Andreja Katič, ki je po zadnji v vrsti nezadostnih ocen vojske končno in povsem legitimno ukrepala, gotovo ni naredila dovolj, da bi bilo stanje v vojski boljše. Za vse težave, ki so se kopičile dolga leta, pa seveda ni kriva le ona. Da opozicija z veseljem pograbi njene težave in jo pozove k odstopu, ni nič nenavadnega. Ob takšnih prijateljih v koaliciji Katičeva niti ne potrebuje prav ostrih nasprotnikov iz opozicije.