Balkanska evolucija

Vzrokov za nestabilnost na Balkanu, ki je Evropska unija ne namerava uvažati, ni mogoče prešteti na prste ene roke.
Objavljeno
06. marec 2018 23.44
Vili Einspieler
Vili Einspieler
Trilaterala BiH, Hrvaške in Srbije v Mostarju po uradni različici predstavlja zgolj kontinuiteto predhodnih pogovorov v Beogradu in Zagrebu. V resnici je ključno sporočilo, ki ga je regijskim voditeljem na balkanski turneji posredoval predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, da članice EU ne morejo postati države, ki niso rešile dvostranskih sporov. Trije člani predsedstva BiH Dragan Čović, Bakir Izetbegović in Mladen Ivanić ter predsednika Hrvaške in Srbije, Kolinda Grabar-Kitarović in Aleksander Vučić, so skušali dokazati Bruslju, da delujejo v duhu evropskih vrednot.


Vzrokov za nestabilnost na Balkanu, ki je EU ne namerava uvažati, ni mogoče prešteti na prste ene roke. Najtrši oreh bo reševanje mejnih vprašanj. Ker Hrvaška in Slovenija še naprej štejeta ribe v Piranskem zalivu, kot se je slikovito izrazil vodja srbske diplomacije Ivica Dačić, ki očita EU dvojna merila, se ne zdi verjetno, da bodo BiH, Hrvaška in Srbija rešile odprta mejna vprašanja kar s čarobno palico. Beograd in Zagreb sta si vzela dve leti časa za dogovor. Državi tako trdno stojita vsaka na svojem bregu Donave, da ni treba biti prerok za napoved, da iz te moke ne bo kruha. Še bolj zapletena bo razmejitev BiH s Srbijo in Hrvaško.

V BiH se Bošnjaki, Srbi in Hrvati niso sposobni dogovoriti niti tega, kaj pomeni, da so konstitutivni narodi. Če bi vedeli, kaj storiti s konstitutivnostjo, bi jim bilo jasno, da predstavljajo tri stebre, na katerih stoji država. Ker sta srbski in hrvaški steber že od vzpostavitve daytonskega miru na trhlih temeljih, to vodi v rušitev ali delitev države. V BiH so zaradi kompleksnosti državnega ustroja za izpolnitev vprašalnika potrebovali trikrat več časa kot druge države v regiji. Sarajevo v porodnih krčih rojeva skupni jezik in lahko le pobožno upa, da bo v tej odprti tekmi nadomestilo zamujeno, kaj šele prehitelo države v regiji, ki so na poti v EU pred BiH.

Nazoren primer »uspešnega« sporazumevanja med Srbi, Hrvati in Bošnjaki je tudi iskanje pogrešanih oseb. Čeprav je sprto z zdravim razumom, balkanski politiki skoraj četrt stoletja po končanih balkanskih vojnah še naprej trgujejo z žrtvami vojne. S takšno grobo igro trpinčijo njihove svojce in ustvarjajo nove žrtve. Nemara tudi zato, ker vsako novo najdeno razpadajoče truplo pomeni priznanje zločina.

Cvet srbske, hrvaške in bošnjaške pameti, ki se sklicuje na znanstvene in cerkvene avtoritete, še vedno dvomi tudi o poldrugo stoletje stari teoriji o nastanku vrst, ki jo je v svet lansiral Charles Darwin. Glede na to, da številni Srbi, Hrvati in Bošnjaki ne zaupajo niti v teorijo o evoluciji človeka, ni ravno veliko možnosti, da bodo sprejeli Darwinovo spoznanje, da ne preživijo vedno najmočnejši ali najpametnejši, temveč tiste živalske vrste, ki se znajo najbolje prilagoditi spreminjajočim se razmeram.