Tiskane izdaje
Najhitrejša železniška trasa, ki bo povezovala Balkan in Srednjo Evropo, bo potekala med Beogradom in Budimpešto. Toda to bo proga, ki bo vodila skozi Peking. In to bo pas in pot, kakor bi rekli Kitajci, ki bo v Evropi omogočila novo stopnjo združevanja, ki ga sama, kakor se zdi, ne more več zagotoviti.
»Za Kitajsko je Evropa nova Afrika,« je pred kratkim zapisal Alexander Stubb, nekdanji premier Finske. Azijska sila je namreč prihajala na afriško celino po nafto, plemenite kovine in diamante, na evropsko pa prihaja po drugačno energijo, zlato in dragulje: po znanje, tehnologijo in blagovne znamke.
Toda če bo Kitajska hotela priti do vsega tega, bo morala čez Balkan. S posojili in naložbami, ki včasih znašajo toliko, kolikor so velika celotna gospodarstva posameznih balkanskih držav, azijska sila vstopa v politično-gospodarsko igralnico. Samo država, ki že dolgo razvija strategijo svoje globalne vloge in pomena, je lahko dovolj pogumna, da si upa igrati takšno balkansko ruleto.
Morda se prav zato mnogim v Evropi zdi, da bodo izgubili pri kartah, če bodo pustili Kitajce k mizi. Po nekakšni mitski definiciji veličine, začinjene z vzhodnjaško mistiko, »nas bodo kupili«, »nas bodo preplavili«, še več, »pojedli nas bodo«. Oh, da. Naučili nas bodo, da od Beograda do Budimpešte lahko pridemo v 90 minutah namesto v osmih urah in da ceste iz starorimske dobe morda niso tako dobre kot asfalt 21. stoletja.
Medtem ko se EU (spet) muči sama s sabo, se zdi, da pozablja, da je njen »mehki trebuh« na Balkanu odprt in ranljiv. In če že sama ne ve, kaj bi z njim, koga moti, da Kitajci tu gradijo avtoceste in letališča? Da povezujejo pristanišča in železnice? Da nas učijo, da smo čisto blizu, in ne strašansko oddaljeni drug od drugega? In ali je kdo opazil paradoks, da je Kitajska bolj naklonjena ohranitvi procesa evropskega združevanja kakor marsikatera država z zvezdico na modri evropski zastavi?
