Banke in zdravje

Manj kot leto dni sem bila stara, ko sta me starša vpisala v mariborsko banko in mi naložila na račun prve dinarje. To je bila čustvena zaveza, ki še vedno traja. Odkar sem v službi, ves moj zaslužek roma k njej. Od »svoje« banke si nisem nikoli izposodila denarja, nasprotno, rešujem jo, kadar je to potrebno. Prvič pred desetletjem, ko sem jo, skupaj s tisoči drugih, dokapitalizirala z nakupom 24 delnic. Takoj so devalvirale, se pravi, nekdo mi je dobesedno ukradel mojo naložbo. Za tisto malo, kar je od prvotne vrednosti delnic ostalo, me je predlani – skupaj s stotisoči malih delničarjev – razlastila država in tako do konca okradla mojo edino bančno investicijo. Kmalu za tem sem (neprostovoljno) pomagala NKBM tretjič, in sicer z 870 milijonov evrov visoko dokapitalizacijo iz državnega proračuna, v katerega dajem dobršen del vsakega svojega zaslužka. Zdaj, slabi dve leti kasneje, bodo »mojo« banko, kot kaže, prodali. Zakaj smo jo torej trikrat reševali?

Še nekaj me neznansko čudi. Vlada Mira Cerarja je prisegla 27. septembra. Natanko čez 36 dni je dala na svetlo zakon o zavarovalnicah in zakon o bankah. Skupaj imata več kot tisoč členov na skoraj šesto potiskanih straneh. Vlada je izkazala na tej točki fantastično učinkovitost.

Kaj pa v zdravstvu? Več kot leto dni časa si je vzela za analizo, šele nato bo pisala zakone. Kako je to mogoče? Seveda, bančni zakon je spisala Banka Slovenije, zavarovalniškega zavarovalna agencija. Zakaj torej zdravstvenega ne napiše zdravniška zbornica – in s tem reši tudi probleme specializacij? Bilo bi takoj in učinkovito. Toda medtem ko se vlada z roko v roki zaljubljeno spogleduje z domačimi in tujimi bančniki, nima časa niti pogovarjati se s tistimi, ki se spoznajo na zdravstvo. Podobno je tudi z drugimi sektorji. Kako različna merila in kakšna dvojna morala! Kot da jim je vseeno za ljudi.